Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.
Objavljeno: 13.01.2019 15:07:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:10
Čeprav je Leninov park drugi del trilogije (kot piše na zadnji naslovnici: »drugi primer inšpektorja Tarasa Birse«), predstavlja samostojno celoto, ki jo lahko beremo, četudi pred tem nismo prebrali prvega dela trilogije, Jezera.
Zasedba kriminalistov ostaja ista in njihov vsakdan v veliki meri prav tako. Njihov vodja je Taras, kljub temu, da je še kar trn v peti nadrejenim. Kolesari, teče, po dvajsetih leti se spet prvič odpravi v steno plezat. Brajc si vsako juro pripravi jajca na maslu in ob sobotah prireja mesojede piknike. A tokrat se vsega (mesa, alkohola in sedenja na riti) vendarle nabere preveč in kumulira v srčni infarkt, ki ga zahvaljujoč hitri intervenciji Tarasove žene Alenke preživi brez večjih telesnih posledic. Še najbolj je ob prebiranju brošure o dieti in zdravi prehrani, ki mu jo v roke stisnejo ob odpustu iz bolnišnice, pretresena njegova duša. Osterc tiho lebdi nekje med neizstopajočimi, nezainteresiranimi, pretežno brezvoljnimi in k redkobesednosti nagnjenimi modusi bivanja. Vedno ravno toliko pod gladino, da se ga ne da zagrabiti, in ravno toliko blizu gladine, da je še pri stvari. Iz tega 'ravnovesja' ga nekoliko vržeta le Brajc in njegov infarkt. Najmlajša članica kriminalistične zasedbe je Tina. Nekoliko nesigurna. Na eni strani trmasto zavzeta in na drugi odprta za učenje od (kar precej) starejših kolegov. Primer umora brezdomke nadrejeni zaupajo njej. Njeni moški sodelavci in nadrejeni, predvsem, ko se stvar začne zapletati, njega vodenja primera ne znajo vedno najbolje spoštovati. Še najmanj njen šef Taras, ki ni najboljši pri delegiranju stvari in deljenju svojih ugotovitev in namenov s sodelavci. A se Tina na koncu tudi iz tega nekaj nauči in stvari bolj kot ne postavi na svoje mesto (vsaj v smislu njene profesionalne kariere).
Tu so še osebna razmerja, v katera so ujeti ali 'prostovoljno' vpleteni protagonisti Golobovega romana. Temu je v prvem delu Leninovega parka namenjenega kar nekaj prostora in bralčevega ter bralkinega časa. Brajc je ujet med nesrečno ločenostjo in čudno srečno osamljenostjo. Osterc je, nasprotno, srečno poročen z ženo, ki se je vsi po malem bojijo (daleč najbolj Brajc), še najmanj on sam, razen ko pred njo skriva nakup najnovejšega modela kosilnice za trato. Taras in Tina sta zapletena v ljubezensko razmerje, ki se vleče še iz Jezera. Tina se vedno bolj čudi, kaj še vedno počne skupaj s svojim brezkrvnim partnerjem, s katerim nimata nič skupnega. Taras pa je kljub temu, da ga Tina močno privlači, vedno bolj zavezan svoji graciozni in uspešni ženi Alenki. (Pa ne zgolj zaradi profane finančne varnosti, njuna vez je, kot bi lahko povzeli Alenkin opis nune zveze, v več pogledih fatalna.)
Dogajanje v Leninovem parku je iz zasneženega Bohinja, kjer se dogaja Jezero, prestavljeno v poletno razžarjeno in soparno Ljubljano. Sopari primerno je tudi dogajanje prvih slabih 200 strani romana (roman sicer šteje skoraj 500 strani). Poleg umora ostarele brezdomke v bivšem Leninovem parku se ne zgodi nič. S policijo in tožilstvom povezano uradništvo melje silno počasi. S politiko prepletenemu vrhu policije to ustreza, zato menca na mestu. Taras in njegovi se v sparjenem in od vročine sprijetem ozračju ne premaknejo z začetne točke. Kot da nepomembnost umora 'neke' brezdomke narekuje tudi tempo dogajanja. Bolj ko se zdi, da je primer enostaven (beri nepomemben), bolj je ta enostavnost premosorazmerna hitrosti reševanja primera. Vsi se ukvarjajo le s prenašanjem vročine, znojenjem in mokrimi »temnimi madeži« na svojih oblačilih. Mentalno jih zaposluje le ime male travnate zaplate ob Figovcu. Nihče namreč ne ve natančno, kako se park imenuje. V času socializma je bil Leninov park, kasneje Park Ajdovščina, zatem Argentinski park in danes naj bi bil Park slovenske reformacije.
Stvari se vendarle spravijo v pogon, ko se na Metelkovi zgodi soroden umor (v obeh primerih se nakazuje vpletenost slovenskih neonacistov). To hočeš nočeš v rit brcne tudi najvišjo politiko. V tistem času na oblast spet (drugič) pride slovenska desnica, ki pa vendarle ne bi bila rada preveč neposredno povezana z umoroma, čeprav ji na nek način ustrezata – gresta v njen širši kontekst (»kaj so begunci drugega kot brezdomci«). V dogajanje je posredno vpletena tudi Sova. Na drugi strani Tina začne voditi nekakšno solo preiskavo, saj pričenja sumiti, da je v vsaj enega od umor vpleten eden od njenih najožjih sodelavcev. Na tretji strani pa se pričnejo zlagati tudi delci sestavljanke v stanovanjskem bloku, ki stoji tik ob Leninovem parku, v neposredni bližini kraja umora brezdomke. V štirih nadstropjih živeči stanovalci bloka ne bi mogli biti bolj različni eden od drugega: bivši vojak tujske legije, samohranilka s tridesetletnim sinom, naciskinom, starejša gospa, ki občasno simulira Parkinsona in žica ob parkirnih avtomatih. A kot pravi moto naslovnice Leninovega parka: »Nedolžnih ni …«
A da ne bi po malomarnosti sprožili kakšnega spoiler alerta in bralce in bralke prikrajšali za slasti branja, se bomo tu ustavili. Recimo le to, da tako neambiciozno, kot se roman prične, tako ambiciozno se zaključi. 500 strani na koncu vendarle ni prevelik zalogaj in se prebere v dnevu, dveh. Tako z zanimanjem čakamo na naslednji primer inšpektorja Tarasa Birse.