| Žanr | pravljica |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Pedagoška fakulteta |
| Prevod |
Alenka Černe |
| Ključne besede | Kulturna zgodovina, Ljudske pravljice, Pripovedovanje, Priredbe |
Ali ste se kdaj vprašali, zakaj nas pravljice tako nezadržno privlačijo in od kod in zakaj njihova čudežna moč? Knjiga Jacka Zipsa nas popelje nazaj v preteklost in skuša razjasniti razvoj pripovednih oblik in njihovo prilagoditev tisku. Popelje nas med znane zapisovalce in pripovedovalce zgodb, med vile in čarovnic in odpira nekaj vprašanj. Ali ženske in moški različno zapisujejo zgodbe? Ali so pripovedne oblike nastale s pomočjo ustnega izročila ali so nastale s pojavom tiska? Ne smemo pa pozabiti, da nam o razvoju pravljic lahko mnogo povedo tudi ilustracije, slike, kipi, fotografije. Pravljica se je in se še vključuje seveda tudi v druge oblike umetnosti. Hkrati pa se je s pomočjo pripovedovanja brusila in spreminjala. Na koncu je ostalo samo tisto, kar je res pomembno in kar je in še vedno spreminja naša življenja. Velika sreča je, da so pionirski folkloristi 19. stoletja odprli oči in prisluhnili ter začeli ohranjati bogati ljudsko pripovedno tradicijo. Sreča zato, ker so nam s tem ponudili možnost, da smo tudi mi lahko deležni vsaj delčka od milijonov zgodb, ki so krožile na podlagi ustnega izročila. Vsak bi našel verjetno svoj odgovor na to, zakaj ima rad pravljice. Eden izmed možnih odgovorov je lahko ta, da vsaka zgodba, ki jo slišimo ali preberemo ostane del nas, živi z nami in z vsako zgodbo se spreminjamo in bogatimo svoje življenje. Pravljice so bile na začetku namenjene prenašanju tradicije, preteklosti, življenjskih izkušenj med odraslimi in niso samo za otroke. Zato se prepustimo čarobnosti in pustimo, da se nas zgodbe dotaknejo. Pravljice so se močno dotaknile tudi Jacka Zipsa, profesorja nemščine in primerjalne književnosti na Univerzi v Minnesoti, avtorja, prevajalca in urednika več deset znanstvenih knjig ter zbirk ljudskih povedk in pravljic.
Objavljeno: 24.10.2022 09:24:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:46
“Na neki točki v knjigi de Blécourt zagovarja, da kmečki obveščevalci nikoli niso dokazali sposobnosti, da bi znali ohraniti veliko zbirko pravljic ali drugih zgodb. Zato se sprašuje, kako je bilo možno govoriti o ustnem izročilu pripovedovanja zgodb? Vendar ko sta brata Grimm odprla nasipe, ki so zajezili ustne ljudske zgodbe, se je v devetnajstem stoletju pojavilo na stotine nenavadnih zbirk ljudskih zgodb. V sedemdesetih letih devetnajstega stoletja je bil pomemben sicilijanski folklorist Litre, ki je izhajal iz revne ribiške družine, zbiral pravljice v narečju od nepismenih žensk in moških nižjih razredov, ki so razkazovali velike zbirke zgodb, kot je to počelo veliko kmečkih pripovedovalcev v Franciji in vzhodni Evropi. Od kod so prišle vse te sicilijanske, francoske in vzhodnoevropske zgodbe? Zagotovo ne iz knjig in vendar so knjige morda igrale nekakšno vlogo v njihovem razvoju. Še veliko dela je treba opraviti, če želimo razumeti, zakaj so pravljice nastale in zakaj obtičale z nami. Le premišljeni raziskovalci s skromnimi cilji nam lahko omogočijo, da bomo razumeli, zakaj se zgodbam ne moremo upreti in zakaj jih ne znamo pojasniti – še vedno zahtevajo veliko razlage in interpretacije.” (str. 204)
in nato