Mario in čarodej : tragično počitniško doživetje

Mlada nemška družina z dvema otrokoma v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja preživlja poletne počitnice v Italiji, v fiktivnem kraju Torre di Venere ob Tirenskem morju. Družini letovanje na vročem jugu kvarijo številni neprijetni dogodki (v hotelski restavraciji se ne smejo usesti k izbrani mizi; ker naj bi bili njihovi pokašljujoči otroci po prepričanju stalne hotelske gostje kužni, morajo zapustiti hotel, na plaži jih obtožijo kršenja javne morale, nekateri italijanski gostje so do tujcev negativno nastrojeni …). Višek pripovedi je obisk večerne predstave, v kateri nastopa karizmatični čarodej Cavaliere Cipolla. Nastop tega nenavadnega človeka, čudno neskladnega fizičnega videza in oprave, z jahalnim bičem v roki in alkoholom ter cigaretami ob sebi, se stopnjuje v bizarno zmes računskih ugibanj, trikov s kartami, skrivnostnih iskanj skritih predmetov in krajših hipnotičnih stanj. Sledijo iluzionistovi prikazi odvzema in vsiljevanja volje, ki se iz plesanja posameznikov po čarodejevih ukazih stopnjuje v nekakšen vedno bolj množični urok, med katerim čarodej na oder povabi mladega fanta Maria. Uspe mu ga prepričati, da je on, čarovnik, Mariova neuslišana ljubezen. V transu fant poljubi odurnega čarodeja, ko se Mario zave svojega javnega ponižanja, čarodeja ustreli.

To kratko, a zelo večplastno in bogato pripoved lahko razumemo na vsaj dva načina: kot politično alegorijo, ki prikazuje, kako si lahko karizmatični politični voditelji podredijo množice in se vzpnejo na oblast (smo v času, ko v Italiji vlada fašizem in času bliskovitega vzpona nacizma v Nemčiji, tik pred volitvami 1930) ali kot prispodobo magične moči umetnika, umetniškega ustvarjanja in recepcije umetniških del. Delo je bilo že ob samem nastanku leta 1929 zelo odmevno, od takrat je bilo predmet raziskovanja številnih literarnih študij, še posebej v Nemčiji in Italiji. Delo je poleg številnih prevodov in ponatisov doživelo tudi filmsko upodobitev in različne odrske uprizoritve (npr. leta 2023 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu).

Slovenski prevod je obogaten s spremno besedo Sete Oblak, ki poleg podrobne analize samega besedila osvetljuje tudi avtobiografsko in literarno-zgodovinsko ozadje dela, na kratko predstavi tudi prevajanje Mannovih del v slovenščino.

Kot zanimivost naj dodam, da je bilo delo v slovenščino prvič v celoti res prevedeno leta 2024, vendar pa so se bralci z njim v slovenski književnosti lahko srečali že veliko prej: v romanu Borisa Pahorja Vila ob jezeru (v knjižni obliki prvič izšlo 1955, drugič leta 1993), ima knjiga Mario in čarodej zelo pomembno vlogo več kot samo za ključni vsebinski preobrat zgodbe. Pahor delo navaja in povzema, ključni odlomek med Cipollo in Mariom tudi prevede, pod njegovim umetniškim peresom se oči hipnotizerja Cipolle v nočni mori mlade protagonistke spremenijo v oči z Mussolinijeve fotografije (str. 218, izdaja 1993), ta drobna knjižica v Pahorjevi interpretaciji zrase v simbol čarobne moči literature in branja, ki lahko sežeta globoko v človeka, odpirata nove horizonte in ga etično preoblikujeta.

Še ena zanimivost: leta 2021 je izšla romanizirana biografija o Thomasu Mannu irskega avtorja Colma Tóibína  z naslovom – Čarovnik (The Magician).

S svojim močnim simbolnim nabojem in zanimivo pripovedjo s stopnjujočo napetostjo je delo vsekakor lahko zelo zanimivo tudi za sodobne bralce.