Danilo Lokar je v romanu Leto osemnajsto predstavil zgodbo mladega slovenskega intelektualca, ki je po zaključku študija na Dunaju zadnje mesece vojne vpoklican in jih preživlja kot vojaški zdravnik v Furlaniji. V roman, ki ga literarna zgodovina uvršča med avtobiografska dela, je pisatelj pretanjeno vtkal tudi vsa občutja, razmišljanja in zaslutene misli, ki si jih je izmenjeval v bogati korespondenci z domačimi iz Ajdovščine in prijatelji. Predvsem slednji so se nekateri že borili na različnih bojiščih širom avstrijskega cesarstva.
Stoletnica konca prve svetovne vojne je bila prava priložnost, da je Lavričeva knjižnica pisateljevo delo Leto osemnajsto ponatisnila, hkrati pa mu je urednica Ivana Slamič dodala še pisma, ki so si jih sorodniki in prijatelji pisali v tem obdobju. Iz njih veje skrb za družinske člane in znance, zvemo pa tudi, kako je potekalo življenje v neposrednem zaledju soške fronte, prav tako pa tudi za odnos dopisovalcev do zunajdružinskega dogajanja.
Knjigo zaokroža prispevek zgodovinarja Draga Sedmaka o življenju v Ajdovščini (in takrat še v kranjskih Šturjah na levem bregu Hublja). Kot prvi večji kraj v zaledju Soške fronte je Ajdovščina postala sedež vseh upravno pravnih inštitucij, pa tudi, danes bi rekli vojaška baza, od koder so s pomočjo žičnic, železnice, letališča oskrbovali celotno linijo fronte. Kraj, kamor so se zgrinjali prvi begunci, kraj, skozi katerega se je po koncu vojne umikalo razpuščeno vojaštvo vseh narodnosti in v katerega je z vojaško godbo glasno vstopila italijanska država in zasedla Primorsko. A na opustelem ajdovskem placu ni bilo ljudi, ki bi jih sprejeli in poslušali.
Urednica Ivana Slamič svetuje, naj knjigo Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna prebiramo kot roman, zadovoljila pa bo predvsem bralce zgodovinskih in avtobiografskih zvrsti.
Objavljeno: 11.12.2018 08:45:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:06