Tat umetnin : resnična zgodba o ljubezni, zločinu in nevarni obsedenosti

Avtor romana Tat umetnin, Michael Finkel, je avtor mednarodne uspešnice Tujec v gozdu in Resnične zgodbe: umor, spomin, mea culpa, po kateri so leta 2015 posneli uspešen film. Nobena od knjig ni prevedena v slovenski jezik. Poleg tega je tudi novinar, med drugim je pisal za National Geographic, Vanity Fair in The New York Times Magazine. Vse njegove knjige so nastale kot plod poglobljenih intervjujev in dopisovanj.

Francoski tat umetnin, Stéphane Breitwieser, je med letoma 1995 in 2001 izvedel več kot 200 drznih in osupljivih tatvin v šestih državah ter ukradel več kot 300 predmetov iz muzejev, galerij in cerkev. Njegovo dekle Anne-Catherine Kleinklaus mu je pri tem pomagalo s straženjem. V biografiji je opisana resnična zgodba o najuspešnejšem tatu umetnin, kar jih je kadarkoli živelo, s podrobnostmi tatvin, opisom umetnin in celo zavajanji.

Njegova posebnost je, zato ga kriminalisti tudi tako dolgo niso odkrili, da umetnin ni kradel zaradi denarja, to je, je po njegovem mnenju, nečastno, temveč zaradi njihove estetske vrednosti. Na maminem podstrešju, kjer je brezplačno živel s svojim dekletom, si je naredil zasebno umetniško zbirko dragocenih oljnih slik, srebrnih posod in starodavnega orožja.

Breitwieser se je izvzel iz družbenih pravil, deloval je po svojem lastnem, strogem sistemu moralnih vrednot. Jemal je samo dela, ki so ga čustveno vznemirila, med krajo pa ni občutil nobenega obžalovanja, ker so muzeji, po njegovem mnenju, v resnici samo zapori za umetnine. »Breitwieser raje vidi, da ga imajo namesto za roparja umetnin za zbiratelja z nenavadnim načinom pridobivanja predmetov. Ali, če hočete, raje vidi, da mu pravijo osvoboditelj umetnin.« (str. 28–29)

Skozi poglobljene intervjuje z detektivi dobi bralec vpogled tudi v delovanje počasne, a vztrajne roke zakona. Klinični psihologi pa poskušajo pojasniti psihološko stanje, ki je pripeljalo do njegove nenavadne strasti – zbiranja umetnin za vsako ceno.

O Stéphanu Breitwieserju in njegovih tatinskih podvigih sta bili sicer v francoščini že izdani dve knjigi. Prvo je leta 2005 napisal francoski umetnostni novinar Vincent Noce, la Collection égoïste oz. Sebična zbirka. Drugo, Confessions d’un voleur d’art  (Izpovedi tatu umetnin), pa je že leta 2006 napisal Yves de Chazournes (pisatelj v senci), poleg njega pa se je pod knjigo podpisal kar sam Stéphane Breitwieser. Knjigi nista prevedeni v slovenščino.