Lazarjeve ženske

Knjiga je ta hip prevedena v 28 jezikov. V slovenski jezik jo je prevedel Borut Kraševec, uvršča jo med pet najboljših ruskih romanov po letu 2000. Roman je bil kaj hitro označen tudi za družinsko sago, a pisateljica se z označbo ne strinja povsem, češ, da gre za širšo sliko, za rusko zgodovino, prikazano preko zbora manjših človeških glasov, zgodb. Zajema tri zgodovinska obdobja: carsko, sovjetsko in postsovjetsko, rdeča nit pa je Lazarjevo življenje oz. njegov vpliv. Lazar je komaj polnoletni, židovski, ušivi najdenček akademika Čaldonova in njegove žene Marusje. Čaldonov v njem prepozna genija, kolega za področje fizike, kemije in matematike, Marusja pa sina, za katerega bo končno lahko skrbela, gospodinjila, ga brezpogojno ljubila, saj doslej otrok nista mogla imeti. Čaldonov Lazarja vpelje v akademski svet in med znanstvenike, tam pa kmalu vse preseže po sposobnostih in svoji genialnosti. Ruski sistem ga uporabi za svoje strateške in vojne potrebe, postane vpliven in praktično nedotakljiv v časih, ko ljudi sicer zapirajo, preganjajo ali pošiljajo na fronto. Tako je tudi pri ženskah. Ni lepotec, a je spričo moči in vplivnosti zaželjen samec. Lahko si privošči katerokoli, tudi če ga ta ne mara in kakopak najde najlepšo, kar enainštirideset let mlajšo Galino Petrovno (seveda tik pred njeno poroko). Galina je, kljub neštetim aferam z ženskami, šele njegova druga prava ljubezen. Prva je neuslišana, do sedaj že pokojne, krušne matere Marusje. Pisateljica mojstrsko popiše življenje z genijem. Brali smo že kdaj prej biografije o življenju z geniji (Einstein, Puškin, Ted Hughes in Sylvija Plath…), tokrat se je pisateljica lotila raziskave genialnosti same na sebi. Lazar je izmišljen lik, a vemo, da obstajajo in delujejo drugače. Sprašujemo se ali so sposobni ljubiti in če so, kako ljubijo. Kako se da ljubiti njih, saj so na veliko načinov nedosegljivi in osamljeni. Pisateljica preko natančnih opisov trčenj različnih karakterjev z geniji, skupaj z bralcem raziskuje, kako deluje sistemska psihologija, kako okoli genijev zapleše sistem in zakaj sproducirajo toliko tudi zla, revščine, psihične in fizične bolezni. Galina se na neki točki odloči, da bo potrpela še nekaj let s starcem. Tudi sin Borik mora potrpeti leta odrinjenega življenja. Ta kasneje v ljubečem odnosu z ženo dobi še eno genialno dušo, še eno Lazarjevo žensko v nizu prekletstva, hči Lidočko, ki postaja svetovno znana balerina. Njena genialnost se kaže preko telesa in tako pisateljica tematiko res obdela natančno in pokaže kako težak dar je genialnost za posameznika, domače in družbo in katera hrepenenja so nam vendarle skupna. Ko to raziskuje, naše odnose pogleda celo onkraj, posmrtno (magični realizem). Kot rečeno, pa na koncu preko zgodb dobimo bonus in beremo še rusko zgodovino. Naj zaključim s prevajalčevimi besedami:»Kompozicija je tako dobro sešita, da nikjer ne opaziš šivov. Skratka, ta gospa je velika mojstrica.« In dodam, da verjetno kar genij tudi ona sama.