| Žanr | zgodovinski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Uroš Kalčič |
| Ključne besede | Katedrala, Samostani, Srednji vek |
Zgodovinski roman Svet brez konca je druga knjiga Trilogije Kingsbridge, ki je širom sveta doživela izjemen uspeh in je bila upodobljena tudi na filmskih zaslonih. Nekoč neznaten Kingsbridge se je v 14. stoletju po zaslugi tistih, ki so navkljub številnim oviram zgradili katedralo, razvil v veliko in pomembno mesto. Mogočna cerkev, katere gradnjo je Follett opisal v prvi knjigi trilogije, je postala središče družbenega in političnega življenja z močnim vplivom tako na bogate kot na revne. V njeni senci se prepletajo življenjske poti in usode Follettovih književnih junakov. Tistih, ki hlepijo po moči, vplivu in oblasti, in tistih, ki skušajo le preživeti. Čeprav se je svet v stoletjih, ki sta minili od konca prve knjige, precej spremenil, se človeški značaj ni. Kingbridge zato ostaja bojno polje, na katerega je avtor postavil dovolj zapletov, prevar, izdajstev in skrivnosti, podkrepljenih z zgodovinskimi dejstvi, da bralcu ne dovoli dolgočasenja.
Objavljeno: 07.12.2018 17:14:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:04
Starejši mož je prislonil konico meča k Thomasovemu vratu in potisnil viteza k drevesu. “Pismo imaš.”
“Earlova navodila šerifu zastran davkov. Z veseljem vama ga dam v branje.” To je bila šala. Vojaka skoraj zanesljivo nista znala brati. Thomas ima dobre živce, je pomislil Merthin, da se takole norčuje iz mož, ki bi ga očitno brez premisleka ubila.
Drugi vojak je zgrabil popotno torbo, ki jo je imel Thomas privezano k pasu. Z mečem je neučakano prerezal pas, ga nato odvrgel in odpel torbo. Iz nje je vzel mošnjiček, po vsem sodeč narejen iz naoljene volne, iz njega pa polo pergamenta v zvitku, zapečatenem z voskom.
Je mar ves ta spopad samo zaradi nekakšnega pisma, se je čudil Merthin. Če je bilo tako, kaj je bilo potlej napisano na tistem zvitku? Malo verjetno, da zgolj običajna navodila za pobiranje davkov. Gotovo je tam kakšna strašna skrivnost.
“Če me ubijeta,” je rekel vitez, “bo priča umora nekdo, ki se skriva v tistem grmovju.”
Za hipec je prizor zamrznil. Mož v črnem ogrinjalu je še naprej prislanjal konica svojega meča k Thomasovemu vratu in se upiral skušnjavi, da bi se ozrl čez ramo. Oni v rjavem plašču se je malo obotavljal, nato pa le pogledal v grmovje. Tedajci pa je Gwenda zakričala. (str. 33, 34)
in nato