| Žanr | potopis, spomini |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | UMco |
| Zbirka |
S terena |
| Prevod |
Anja Radaljac |
| Ključne besede | Hoja, Potovanja |
Škotskega pisatelja in pesnika Stevensona pri nas poznamo po pustolovskem Otoku zakladov in knjigi Doktor Jekyll in gospod Hyde. Njegovo Popotovanje z oslico čez Sevene iz leta 1879 je eno njegovih prvih objavljenih del in velja za potopisno klasiko. Pred popotovanjem si je dal Stevenson po naročilu izdelati razkošno, nepremočljivo, z ovčjim krznom podloženo spalno vrečo, ki mu je čez dan služila kot popotna torba. S seboj je tovoril dve garnituri toplih oblačil, odejo, kozico, svetilko, bel kruh zase in črnega za oslico, čokoladne kolače, pločevinke z bolonjsko salamo, stegno hladne ovčetine in celo stepalnik za jajca. Seveda nista manjkala niti steklenica rdečega vina, niti revolver. Oslica Modestine je bila sprva neposlušna in je hodila tako počasi, da je Stevenson že prvi dan obupal nad njo in prevzel del težkega tovora nase. Na srečo je na poti srečal kmeta, ki mu je pokazal, kako oslico spraviti k poslušnosti. Postala sta prava popotna tovariša in v dvanajstih dneh prehodila skoraj 200 kilometrov hribov južne Francije.
Objavljeno: 13.12.2018 21:42:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:04
Če si pod streho, je noč popolnoma monoton čas, toda na odprtem mineva skupaj z vsemi svojimi zvezdami, rosami in dišavami, ure pa zaznamujejo spremembe na obrazu Narave. Kar se ljudem, zaprtim med stene in zavese, zdi kot začasna smrt, je za človeka, ki spi na prostem, le luč in živ dremež. Vso noč lahko sliši naravo, ki diha globoko in svobodno; tudi ko leže k počitku, se obrača in smehlja; obstaja pa tudi razgibana ura, neznana tistim, ki bivajo v hišah, ko se čez spečo poloblo razlijejo raznorazne budnice in je ves zunanji svet že na nogah. Tedaj petelin prvič zakikirika; ne da bi naznanjal zoro, temveč kot radostni stražar, ki skuša pospešiti tok noči. Govedo se prebudi na travnikih, ovce se zdramijo na rosnih pobočjih in si poiščejo novo skrivališče med praprotmi; človek brez bivališča, ki je legel s perjadjo odpre zaspane oči in uzre lepoto noči.
(str. 92)
in nato