Doba supernove

Kaj pomeni biti človek, ko izginejo vsi odrasli? Kaj ostane, ko odpadejo vsi družbeni okviri, hierarhije in zgodovinsko nabrana znanja, a svet še vedno teče dalje – v rokah otrok?

Liu Cixin v romanu Doba supernove postavi preprosto, a strašljivo vprašanje: kaj če bi prihodnost nenadoma postala naloga najmlajših? Zaradi kozmične katastrofe, eksplozije supernove, odrasli izgubijo sposobnost preživetja – in svet se v nekaj mesecih znajde v rokah otrok. Sredi znanstveno-tehnološke družbe, ki je komajda sposobna ohranjati red, morajo otroci zavestno prevzeti vlogo ustvarjalcev prihodnosti.

Roman ni le distopični znanstvenofantastični eksperiment, temveč tudi filozofska meditacija o naravi človeške odgovornosti, o mejah znanja in o tem, kaj ostane od kulture, etike in modrosti, ko jih morajo podedovati tisti, ki jih šele začenjajo razumeti. Svet v knjigi se ne podre – oblikuje se drugače. Otroci ustvarijo lastne vlade, vodijo vojne in sprejemajo odločitve, ki jih sicer nosijo generacije z dolgo zgodovino. A s tem pride tudi preizkus: ali je človeštvo brez preteklosti še vedno človeštvo?

Doba supernove nas vabi k razmisleku o prihodnosti, ki ni pogojena s starostjo, temveč z zrelostjo. Avtor nas skozi napeto pripoved vodi k razumevanju bistva civilizacije, ne kot sistema pravil, temveč kot niza odločitev, ki jih vsak trenutek znova sprejemamo. V tem smislu je roman tudi opozorilo: prihodnost nikoli ni zagotovljena, je le možnost, ki jo je treba vsakič znova zaslužiti.