| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Sonja Polanc |
| Ključne besede | 21. stoletje, Družbena slojevitost, Istra, Ljubezenska razmerja |
Pričujoče kratke zgodbe nas nostalgično zazibajo v “dobre stare čase Jugoslavije”; mestoma otožne pripovedi pričajo o nekdaj vêliki, sedaj razpadli državi, ki se prebija skozi “postsocialistično farso”, kjer je turizem poglavitna gospodarska veja, ki s svojimi sado-mazo eskapadami zmanjšuje pomen kulture – ta namreč svoje mesto išče in najde zgolj v turističnih brošurah.
Zbirka pa ni posebna zgolj zaradi prepredenosti z jezikovnimi hudomušnimi izvirnostmi, s katerimi avtor presega trpko ozračje razpadlega enotnega prostora (tudi izvorni jezik izbranih pripovedi priča o razklanosti prostora, saj so zgodbe v izvirniku v večji meri napisana v hrvaščini, del v srbščini, prevedena pa v slovenščino); temveč je, kot kaseta, sestavljena iz nepovezanih poglavij A in B, ki nas, tudi fizično, prisili, da knjigo obrnemo, da nadaljujemo z branjem. Knjiga se tako zaključi “na sredini”.
Delno avtobiografska pripoved, ki je domišljijsko vpeta v kulturno – geografski prostor Istre; opisuje resnične zgodovinske osebnosti, npr. Fulvia Tomizzo ali pa jugoslovanska glasbenika Dragana Stojnića in Slobodana Tišma, ter madžarskga rokerja Fera Nagyja, ki nastopi v zgodbi Bikini.
Zbirka pripovedi Zlata opeklina je 2020 prejela nagrado Janko Polić Kamov.
Neven Ušumović (1972) je odraščal v Subotici, diplomiral v Zagrebu iz Filozofije in svetovne književnosti ter hungaristike, kot ravnatelj mestne knjižnice službuje v Umagu, živi v Kopru.
Objavljeno: 01.04.2025 18:40:50
Zadnja sprememba: 02.04.2025 16:22:51
/…/ “Veste kaj, imamo štiri punce, za nadaljne bo poskrbel sorodnik, bežimo od tu.” Ampak zaslišalo se je trkanje. “Hej fantje,” bil je Ivonin glas, “premislila sem si.””Prav,” je zmedeno rekel Buić, “potem pa vstopi že enkrat.” A namesto nje so drug za drugim stopili v sobo štirje lovci – vsi štirje s puškami. Ko so vstopili, se je na vratih prikazala Ivona in samo mahnila z roko v pozdrav, veselo kot razigrano dekletce, in izginila v temi. “Dober večer,” se je oglasil najstarejši lovec, “tudi mi smo se prišli fotkat.”
(str. 27)
