Pričujoče kratke zgodbe nas nostalgično zazibajo v “dobre stare čase Jugoslavije”; mestoma otožne pripovedi pričajo o nekdaj vêliki, sedaj razpadli državi, ki se prebija skozi “postsocialistično farso”, kjer je turizem poglavitna gospodarska veja, ki s svojimi sado-mazo eskapadami zmanjšuje pomen kulture – ta namreč svoje mesto išče in najde zgolj v turističnih brošurah.
Zbirka pa ni posebna zgolj zaradi prepredenosti z jezikovnimi hudomušnimi izvirnostmi, s katerimi avtor presega trpko ozračje razpadlega enotnega prostora (tudi izvorni jezik izbranih pripovedi priča o razklanosti prostora, saj so zgodbe v izvirniku v večji meri napisana v hrvaščini, del v srbščini, prevedena pa v slovenščino); temveč je, kot kaseta, sestavljena iz nepovezanih poglavij A in B, ki nas, tudi fizično, prisili, da knjigo obrnemo, da nadaljujemo z branjem. Knjiga se tako zaključi “na sredini”.
Delno avtobiografska pripoved, ki je domišljijsko vpeta v kulturno – geografski prostor Istre; opisuje resnične zgodovinske osebnosti, npr. Fulvia Tomizzo ali pa jugoslovanska glasbenika Dragana Stojnića in Slobodana Tišma, ter madžarskga rokerja Fera Nagyja, ki nastopi v zgodbi Bikini.
Zbirka pripovedi Zlata opeklina je 2020 prejela nagrado Janko Polić Kamov.
Neven Ušumović (1972) je odraščal v Subotici, diplomiral v Zagrebu iz Filozofije in svetovne književnosti ter hungaristike, kot ravnatelj mestne knjižnice službuje v Umagu, živi v Kopru.
Objavljeno: 01.04.2025 18:40:50
Zadnja sprememba: 02.04.2025 16:22:51