| Žanr | domačijski roman, kmečki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 1992 |
| Založba | Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba |
| Zbirka |
Literarna knjižna zbirka Utva |
Roman Krka umira je nastal potem, ko je pisatelju v domačem kraju neki ribič pripovedoval o rakih in račji kugi, ki se je v preteklosti zasejala v Krko in temeljito opustošila življenje v reki, pa o prepirih za to račje bogastvo, o zapiranju račjih tatov in drugem. Takrat je pisatelj pomislil, da bi iz tega napisal novelo. Napravil si je že kratek osnutek, toda novele ni napisal, pač pa se je pričel temeljiteje zanimati pri domačih očancih, prebiral račjo literaturo in tedanje časopisje ter končno sprevidel, da je stvar prezanimiva, preobširna in prelepa, da bi mogel vse skupaj odpraviti s kratko novelo. Iz nabrane snovi in fabule, ki je v mnogočem resnična, je nato nameraval napisati povest za Mohorjevo družbo, kmalu pa je spoznal, da bo napisal roman.
Vsebinsko je roman umeščen v osemdeseta leta 19. stoletja, v Vavto vas, kjer se razvname spor med ribolovnim zakupnikom Urbiho in drugimi vaščani zaradi donosnega lova žlahtnih rakov v Krki. Izmišljeno zgodbo z raznimi zapleti (Urbihova surovost in njegovo nasprotovanje sinovi ženitvi z revnim vaškim dekletom, čeprav je ta noseča z njim, fantovski pretep …) opira na realna zgodovinska dejstva, vmes pa beremo lirično občutene pokrajinske orise o Krki in njenih bregovih z vodnim rastlinjem, o vremenskih spremembah, o sončnem vzhodu …
Objavljeno: 29.11.2018 11:24:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:56
Lenčka s silo zadržuje jok in golta žalost. Seveda ve, še predobro ve, da stari Urbiha sili Tomažu Rebernikovo.. Ve, da je ona bogata in da sama nima nič.. In ve, da je Urbiha ne bo nikoli hotel vzeti v svojo hišo.
Toda katero ljubi Tomaž? Rebernikove prav gotovo ne. – Nekoč je imel rad Žužkovo Rotijo, vendar je tega že veliko let. Zdaj pa Lenčka ve, da je njen, samo njen! Mar je potem ona kriva, da je prišlo do vsega tega?
Lenčki je hudo, da ji ne more biti huje. Zdaj je vse odvisno od Tomaža. Kaj bo naredil? Ali sploh moreta nazaj, zdaj ko je med njima prišlo tako daleč? Kje je rešitev? Kje je vsaj malo svetlobe, ki bi jima pokazala pot iz teme? Lenčka je ne vidi in Tomaž tudi ne. Do sedaj sta upala na slepo. Bridko je tako upati, toda če ne kaže drugače, se mora človek tudi takemu upanju privaditi. Vse na svetu se obrača, pa se bo tudi pri njima moralo tako zasukati, da bo vse prav. Toda kako naj bi se to naredilo, nista nikoli pomislila. Bila sta ko dvoje listov, ki ju je bil veter dvignil v višave in zanašal po svoji volji. In v teh višavah je vse pelo in vriskalo. Takrat nista nič mislila. Bila sta sama pesem in žar, bila sta plamen. Velik, mogočen plamen. O, ko bi v njem nikoli ne izgorela! Toda ugasnila sta kot žerjavica, in ko ju je veter ta večer iz omotične višine trdo položil na zemljo, sta ostrmela. Pred njima je bila stena, za njima prepad. In pot od tukaj? In rešitev? Zanjo ni vedel nihče izmed njiju. Prenaglo je vse prišlo, preveč neizprosno in neusmiljeno.
in nato