E. galaksije
Žanr | psihološki roman |
Narodnost | luksemburška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Javni sklad RS za kulturne dejavnosti - revija Mentor |
Zbirka |
Mentorjeva prevajalnica |
Žanr | psihološki roman |
Narodnost | luksemburška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Javni sklad RS za kulturne dejavnosti - revija Mentor |
Zbirka |
Mentorjeva prevajalnica |
Zbirko treh kratkih zgodb, ki je dve leti nastajala v okviru prevajalskih delavnic JSKD, je prevedlo devet prevajalk pod mentorstvom Tine Štrancar. Z organizacijsko in uredniško podporo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je knjiga zagledala beli dan in in slovenskemu bralstvu približala to eksotično vrsto – luxsemburško pisateljico Noro Wagner. Napisala je knjigo s tremi zgodbami, v kateri nastopajo tri glavne osebe, katerih ime se prične na črko E. To so Erwin, Edgar in Eleonora. Ker knjigo na portal vnašam na »Črni petek« in preko medijev lahko spremljamo pravo histerijo v nakupovalnih centrih, naj vas najprej opozorim na Erwinovo zgodbo. Njegova galaksija je trgovski center, tja se dandanes zatekamo, imamo pribežališče, tam sedaj »odraščamo«, tam so naša socialna življenja, naši spomini; take stvari nam razložijo tudi etnologi, sociologi, antropologi. Ko se Erwin po letih zopet vrne v trgovski center, je od njega ostala le bleda senca. Odtujitev in osamljenost postaneta še skrajnejša, preostanejo mu zgolj mali ekscesi v obliki prestavljanja artiklov, masturbiranja v vrečko piškotov, pomerjanje stotnije čevljev. Ta zgodba nas mestoma še zabava, čeravno govori o hladnosti naših odnosov, odtujenosti.
Drugo zgodbo pa sem brala z neznansko muko, saj se Nora v psiho posameznika potopi res filigransko, težko verjamem, da ste kdaj že brali kaj takega. Očitno je, da secira poznavalka in zdaj secira psihopata Edgarja. Ta si izbira ženske, ki mu odigravajo očeta, tem bo najlažje vrnil za njegovo agresijo in sadizem.
Tretja zgodba presune drugače. V njej beremo o nesrečni ljubezni, o zavrnjenosti. O tisti zavrnjenosti, ko žalost postane odcepljena, svoja, poosebljena. Eleonora otopi, raje ničesar ne čuti, Žalost pa se tačas trpa s hrano, se redi, postaja noseča in na koncu povrže lisice… Disociacija, depersonalizacija, samouničenje – opisano na presunljiv način.
V vseh treh zgodbah junaki na preteklost reagirajo na način, da se umikajo v patologijo, svet se jim zoži, njihov upor je pasiven in nekonstruktiven. Ali pač?
Knjiga, ki jo je najbolje brati po odstavkih, počasi, galaksije so namreč neskončne, polne zvezd, temne snovi in utrinkov.
Objavljeno: 23.11.2018 23:43:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:54
Zvečer Žalost zaspano leži na moji kuhinjski mizi in se naslanja na šivalni stroj. Pokažem ji košček niti, ga pomolim proti njej in odkimam:«Tega ne smeš.« Ampak tudi ona odkima, sploh noče tega. Nato ji dam gumb, ki ga lahko liže. Prime ga kot volan, ga vrti, položi na stran. Nobenega smisla nima spraševati, kaj hoče, saj ne govori. (str. 102)