| Žanr | avtobiografski roman, vojni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Slovenj Gradec, 2024 |
| Založba | Cerdonis |
| Spremna beseda |
Milan Rakuša Branko Prejac |
| Ključne besede | 20. stoletje, Druga svetovna vojna, Mobilizacija, Nemška vojska, Prisilno delo, Slovenci, Spomini, Vojaški rok, Vojska, Vzhodna evropa |
Knjiga je osebna pripoved Janeza Prejaca, slovenskega prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko med drugo svetovno vojno. Leta 1942 je bil poslan na vzhodno fronto, kjer je doživel številne težke in tragične dogodke ter se vrnil domov leta 1945 kot invalid brez noge. Svoje izkušnje je zapisal v rokopisu leta 1946, ki pa so obležali v domači omari vse do leta 2023, ko jih je skoraj po naključju njegov sin Branko predal Milanu Rakuši. Ta jih je uredil in izdal v knjigi, originale pa sedaj hrani Knjižnica Ljutomer.
Prejacova pripoved ponuja neposreden vpogled v življenje slovenskih vojakov na vzhodni fronti s stališča malega prleškega človeka. Opisuje vsakdanje življenje v vojaških enotah, brutalnost bojev, stiske in strahove vojakov ter njihovo soočanje z nečloveškimi razmerami. Poleg tega razkriva tudi osebna razmišljanja, dvome in notranje boje, s katerimi se je soočal kot posameznik v vrtincu vojne vihre.
Enkratnost knjige Ruska fronta se skriva v njeni avtentičnosti, saj so rokopisi nastali neposredno po koncu vojne, svoje pa doda tudi preprost in neposreden jezik, poln vojaškega žargona in narečnih besed, ki so posrečeno razložene v slovarčku.
Posebno omembo si zasluži tudi sama kvalitetna izdelava knjige, tako v fizičnem kot vsebinskem smislu. Obogatena je namreč z nekaj ohranjenega dokumentarnega gradiva, ki dodatno osvetljuje zgodovinsko ozadje in potrjuje verodostojnost pripovedi, pohvaliti pa velja tudi estetsko grafično ureditev, za katero je odgovoren Blaž Prapotnik ter kvaliteten material te knjige, izdane pri založbi Cerdonis, zaradi česar ji lažje odpustimo nekoliko (pre)droben tisk.
Z Rusko fronto smo dobili nov dragocen dokument časa, ki prispeva k boljšemu razumevanju usode slovenskih vojakov, prisilno mobiliziranih v tuje vojske med drugo svetovno vojno.
Dostopen je tudi v elektronski obliki v Digitalni knjižnici Slovenije: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-VXUUY59Q
Objavljeno: 17.04.2025 12:09:48
Zadnja sprememba: 18.04.2025 08:21:37
Ponoči se je močno ohladilo. Bil sem ves zmrznjen, da so mi od mraza šklepetali zobje. Mantl sem imel tak, kakor če bi bil iz pleha.
Takoj zjutraj se je razvnel hud boj. Komaj se je malo zdanilo, so zažvižgale granate iz nasprotne strani. Tudi naše granate jim niso ostale dolžne, nastalo je pravcato proščaje. Vedel sem, da bomo morali sedaj v napad, ker je bil dan befel, da jih moramo napadati iz te vasi, ki se je imenovala Holadno. Morali smo iz lukenj in s: ‘Hura, naprej!’ steči proti Rusom. Naše orožje je bilo vse v polnem delu, krogle so žvižgale kakor dež na gosto. O, tudi Rus ni zaostal, začelo se je najhujše. Nedaleč od naše linije so stale tri hiše, kjer so imeli Rusi nastanjeno glavnino svoje posadke. Tja bi se moral prebiti, a okrog in okrog se je razprostirala sama voda. Iz hiš proti nam pa se je bliskal strelni ogenj. Moji soborci so padali kot muhe. Sedaj mi voda ni bila zoprna. Legal sem vanjo in ni mi bila mrzla. Z grozo sem opazil, da ležim na mrtvem tovarišu, sicer bi se takoj potopil. S ‘hura’ smo prodirali dalje. A prišla je rešitev. Naša granata je treščila naravnost v hišo, iz katere je bilo najhujše streljanje. Tako smo vsi premočeni zavzeli te tri hiše in napodili Ruse. Člani posadke, kolikor jih ni pomrlo, so pobegnili.
(str. 87)
