| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
| Narodnost | afriška literatura |
| Kraj in leto izida | Murska Sobota, 1980 |
| Založba | Pomurska založba |
| Ključne besede | Benin, beninska književnost, Kolonializem |
Olympe Bhely-Quenum, pisatelj, novinar in urednik časopisa La Vie Africaine, je bil rojen leta 1928 v zgodovinskem mestu Ouidah v Beninu. Njegov roman V pasti življenja je prvič izšel v Franciji leta 1960 in bil kmalu preveden v angleščino. V prvem delu opisuje svoje otroštvo med ljudmi, ki jih ima rad, in živalmi, ki jih vodi na pašo. Tam občuduje lepote bujne narave in igra na preprosta glasbila. Vse to ga osrečuje, a kmalu njegovo srečno otroštvo zasenči kruta usoda, kobilice, kuga, zatiranje francoskih kolonialistov, kar vse privede njegovega očeta do tega, da si vzame življenje. V nadaljevanju avtor opisuje Ahounovo poroko, družinsko življenje z ženo in otroci. Čez nekaj let Ahounovo ženo obsede misel, da jo mož vara. Nihče je ne more prepričati, da to ni res, saj je očitno duševno zbolela. Razideta se in Ahoun povzroči zločin in pristane v ječi. Iz nje mu uspe pobegniti, a tudi to je past. Kot njegovi rojaki in vsi, ki so se znašli pod kolonialno upravo, ostane ujet v konfliktu med zakoni, ki so jih vsilile kolonialne države; razpet je med vplivi evropske kulture in afriškimi koreninami, ki se jim noče odreči.
Prevod dela: Un piège sans fin. , V pasti življenja, roman razočaranja / Biserka Cvjetičanin: str. 251-257.
Objavljeno: 29.09.2022 13:02:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:45
“Gad je bil mrtev; kljub temu sem ves ostali čas, ko smo se vozili, stiskal v rokah oba njegova konca, moji nohti so se zadirali v njegovo telo, iz katerega je curljala kri in ki je bilo strašno lepljivo; kot bi me bilo strah, da bo znova oživel in me popadel, brž ko ga bom odvrgel v kak kot tovornjaka, ki je vozil z vso brzino. Seveda nisem zatisnil očesa, dokler nismo prišli v Founkillo.
Ko se je tovornjak ustavil v Kinibi pred našo hišo in je Samba prišel odkrit ponjavo, sem izstopil s svojim gadom v rokah. Mati me je zagledala in zatulila od groze; vrgel sem kačo na tla in voznik, njegovi ženi in deklica, ki jo je pripeljal iz Abomeja, so se spustili v beg. Oče jih je pomiril, rekoč, da je kača mrtva, in vrnili so se. Začeli so me spraševati in povedal sem jim o svojem boju z gadom. Nekaj sosedov, za katere je Samba nakupil stvari, je najbrž slišalo hrup in hupanje tovornjaka in prišli so s svetilkami; oče mi je rekel, naj jim povem o gadu, in to sem še enkrat storil z nekoliko pretiravanja.
Raztovorili smo svoje vreče z žitom in jamom, sosedje so nam pomagali, mi pa smo potem pomagali njim pri pospravljanju njihove robe. Naslednjega dne je vsa Founkilla vedela, da sem jaz zadavil gada! O meni so govorili z občudovanjem, mladina in odrasli so prihajali, da bi jim pripovedoval o svojem podvigu, in pripovedoval sem zmerom z majčkeno pretiravanja, ne da bi se pri tem pozabil tesno držati resnice, saj je bilo to edino, kar me je zanimalo.
Toda počutil sem se srečnega, tembolj zato, ker sem si poleg svojega dobrega imena – veljal sem za resnega, poštenega, odkritega, iskrenega in zelo delavnega fanta – ponavljal: ‘Bili smo nesrečni, ampak zdaj bomo imeli žita, gomoljev, olja itd. na zalogi: tudi črede bomo obnovili. Življenje se začenja na novo!’
Življenje se je v resnici začenjalo, seveda, vendar ni bilo vredno zaupanja.” (str. 39-40)
in nato