Deklica, ki je pila mesečino
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Izola, 2018 |
Založba | Grlica |
Ključne besede | Čarovnice, Fantastika, Magija |
Med zahrbtnim gozdom in gromozanskim močvirjem je stlačeno Mesto Gorja. Neskončno let že vrhovni starešine vsako leto na žrtveni dan v zameno za mir darujejo najmlajšega dojenčka zlobni gozdni čarovnici. Oblaki žalosti zato dušijo čute in duha prebivalcev tega žalostnega mesta. Tako je vse do dne, ko mladi vajenec Antain starešine preseneti z dvomom: ali hudobna gozdna čarovnica zares obstaja? Je nespametno vsakoletno žrtvovanje dojenčka sploh potrebno? Kmalu ugotovimo, da čarovnica obstaja. In da vsakokrat dete tudi zares vzame, čeprav so starešine na tihem prepričani, da dojenčke pojedo gozdne živali, a strah in žalost, ki hromita ljudi sta tako prikladna, da z njima držiš ljudi na primerni razdalji… in stare zgodbe, ki krožijo med ljudmi se motijo: gozdna čarovnica ni hudobna. Xan ni hudobna. Zapuščene dojenčke reši, jih nahrani z zvezdno svetlobo in tem zvezdnim otrokom v drugih deželah poišče nove, skrbne in ljubeče starše. Dokler nekega dne ne najde male črnooke brcajoče dojenčice, ki ji sede v srce. Po nesreči ji poleg zvezdne svetlobe da piti še čarobno mesečino in Xan ne ostane drugega, kot da tako očarjeno deklico obdrži. Poimenuje jo Luna. Deklica odrašča v ljubečem okolju, njena prijatelja ste še zmajček Fyrian in Glerk, starodavna močvirska pošast. A z vsakim dnem smo bližje Luninemu trinajstemu rojstnemu dnevu, ko bo vsa njena skrita magija planila na dan. Vzporedno se razvijata še nit zgodbe iz preteklosti in sedanjosti v Protektoratu, kjer mladi Antain odraste, se poroči in je pred tem, da izpostavijo njegovega ljubljenega prvorojenca, tu je še Lunina mater, starešine in skrivnostne sestre, ki se ne bodo zlahka odpovedale oblasti.
Deklica, ki je pila mesečino je bogata fantazijska pripoved, odlikovana z ameriško nagrado za najvidnejšo otroško knjigo leta John Newberry Medal (2017), po njej pa tudi že snemajo film.
Objavljeno: 28.12.2018 17:15:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:50
Ko je Xan prispela v gaj, dojenčka še ni bilo videti, a bilo je še zelo zgodaj. In bila je utrujena. Odšla je do enega izmed grčavih dreves in se naslonila nanj ter skozi mehek, kljunu podoben nos vase vsrkala ilovnat vonj lubja.
»Malo spanja mi bo dobro delo,« si je rekla na glas. Čisto zares je bilo tako. Potovanje, ki je bilo za njo, je bilo dolgo in zahtevno, čakalo pa jo je še daljše. In še bolj naporno. Najbolje zanjo je bilo, da se vkoplje in nekaj časa počiva. In tako se je čarovnica Xan, kot že tolikokrat poprej, ko si je zaželela nekaj miru in tišine daleč stran od doma, spremenila v drevo – grčavo reč z listi in lišaji in globokimi brazdami, po obliki in teksturi podobno ostalim starodavnim platanam, ki so stražile okoli tega malega loga. In kot drevo je zaspala.
Ni slišala procesije.
Ni slišala Antainovih protestiranj ali tihe zadrege Sveta ali pridiganja vrhovnega staroste Gherlanda.
Ni slišala niti dojenčka, ko je grulil. Ali ko je začel tarnati. Ali ko je začel jokati.
Toda ko je otrok odprl usteca in se začel dreti na vso moč, se je Xan hipoma presenečena prebudila.
»Oh, moje ljube zvezde!« je rekla v svojem skalnatem, skorjastem, listastem glasu, saj se še ni uspela spremeniti nazaj v čarovnico. »Nisem vedela, da že ležiš tukaj!«
To na dete ni naredilo večjega vtisa. Še naprej je brcalo, krililo z rokami, tulilo in jokalo. Obražček je bil škrlaten in besen, drobne ročice stisnjene v pesti, znamenje na čelu je nevarno potemnelo.
»Samo trenutek mi daj, srček. Tetka Xan hiti po najboljših močeh.« (Str. 20)