Deklica, ki je pila mesečino

Med zahrbtnim gozdom in gromozanskim močvirjem je stlačeno Mesto Gorja. Neskončno let že vrhovni starešine vsako leto na žrtveni dan v zameno za mir darujejo najmlajšega dojenčka zlobni gozdni čarovnici. Oblaki žalosti zato dušijo čute in duha prebivalcev tega žalostnega mesta. Tako je vse do dne, ko mladi vajenec Antain starešine preseneti z dvomom: ali hudobna gozdna čarovnica zares obstaja? Je nespametno vsakoletno žrtvovanje dojenčka sploh potrebno? Kmalu ugotovimo, da čarovnica obstaja. In da vsakokrat dete tudi zares vzame, čeprav so starešine na tihem prepričani, da dojenčke pojedo gozdne živali, a strah in žalost, ki hromita ljudi sta tako prikladna, da z njima držiš ljudi na primerni razdalji… in stare zgodbe, ki krožijo med ljudmi se motijo: gozdna čarovnica ni hudobna. Xan ni hudobna. Zapuščene dojenčke reši, jih nahrani z zvezdno svetlobo in tem zvezdnim otrokom v drugih deželah poišče nove, skrbne in ljubeče starše. Dokler nekega dne ne najde male črnooke brcajoče dojenčice, ki ji sede v srce. Po nesreči ji poleg zvezdne svetlobe da piti še čarobno mesečino in Xan ne ostane drugega, kot da tako očarjeno deklico obdrži. Poimenuje jo Luna. Deklica odrašča v ljubečem okolju, njena prijatelja ste še zmajček Fyrian in Glerk, starodavna močvirska pošast. A z vsakim dnem smo bližje Luninemu trinajstemu rojstnemu dnevu, ko bo vsa njena skrita magija planila na dan. Vzporedno se razvijata še nit zgodbe iz preteklosti in sedanjosti v Protektoratu, kjer mladi Antain odraste, se poroči in je pred tem, da izpostavijo njegovega ljubljenega prvorojenca, tu je še Lunina mater, starešine in skrivnostne sestre, ki se ne bodo zlahka odpovedale oblasti.
Deklica, ki je pila mesečino je bogata fantazijska pripoved, odlikovana z ameriško nagrado za najvidnejšo otroško knjigo leta John Newberry Medal (2017), po njej pa tudi že snemajo film.