Zimske ptice

Ljubitelji stripov in stripovske podzvrsti risoromana smo dočakali zadnji del trilogije, ki jo je Gašper Krajnc začel z Mestnimi pticami ter nadgradil z Vaškimi pticami. Z Zimskimi pticami je zaokrožil celoto in izpolnil visoka pričakovanja, ki jih je ustvaril s prejšnjima knjigama.

Glavni protagonist Ambrož (za katerega avtor pravi, da je približno 30% avtobiografski lik) je sedaj ostarel možakar slabega zdravja, ki živi v osami v planinski koči s psom Oskarjem. Kljub temu, da mu je v življenju ‘uspelo’ in je postal priznan umetnik z ogromnim opusom, se ob izteku življenja še vedno ne more sprijazniti s svojo preteklostjo in lastno identiteto. Želi si ustvariti še zadnje veliko delo, ki bi osmislilo njegovo življenje, a ne najde poti iz osebne krize in pisateljske blokade.

Zimske ptice so fizično nekoliko obsežnejše od svojih predhodnikov, a je v njej bistveno manj teksta. Tokrat so bolj poudarjeni vizualni elementi, ki gradijo na že znanem, dobro premišljenem slogu. Ta je ekonomičen in čist, a izredno nabit s čustvi. Kontrast med melanholičnimi, zimskimi barvami z obilico praznine, med katero strip ‘molči’, ter živahnejšimi barvnimi odtenki ob emocionalnih prebojih je subtilen, a hkrati zelo opazen. Tudi tokrat je simbolike v izobilju, a da bi lahko v celoti vsrkali vso sporočilnost, se je dobro držati avtorjevega nasveta. Ta se glasi, da je strip potrebno brati najmanj trikrat: prvič ga preberemo, drugič ga pregledamo, šele potem ga lahko doživljamo v celoti. V primeru pričujoče trilogije bo bralec to zagotovo naredil z veseljem.

Zimske ptice so lepo dovršen zaključek trilogije, ki se za navidezno klasično zgodbo o eksistencialni krizi v resnici poglobljeno spušča v tematiko samote, iskanja identitete, staranja in družbenih pričakovanj – še posebej do umetnikov, katerih vrednosti ni mogoče preprosto izraziti s številkami ali protivrednostjo v denarju.