Poziv

V romanu Poziv Marian Konieczny, pacient varšavske psihosomatske klinike, rešuje svoje življenje, išče potrdilo o svoji nedolžnosti. Je žrtev močnega političnega nadzornega sistema Poljske 20. stoletja, sistema, v katerem je kot uslužbenec državne policije tudi sam sodeloval. Ujet v travmo krvnika in žrtve v iskanju končne odrešitve napiše dolgo pismo, življenjsko izpoved, poziv Tovarišu Prvemu Sekretarju komiteja Poljske združene delavske stranke v Varšavi in moli, da bi odgovor, ki mu pomeni edino odrešitev, nekakšno dovoljenje za nadaljevanje življenja, prišel čimprej. V kletki njegove preganjavice so vsi ljudje skrivni agenti obveščevalne službe, posamezno, v parih ali skupinah ga nadzorujejo, so del večjega sistema, ki ga vodijo Elektronski možgani in čakajo, da bo izdal veliko Geslo. V ta nadzorni sistem so vključeni vsi, tudi zdravniki in pacienti klinike. Skozi pismo/poziv, se nam razkriva Koniecznyjeva življenjska zgodba, njegova poklicna pot in medosebna razmerja, vse tesno prepleteno s stalnimi spremljevalci: vohuni, oponašalci, obdobji zdravljenja. Vsakdanji dogodki v njegovem življenju postanejo del spletk in pasti, ki jih nastavlja sistem, njegovo življenje je nenehen beg v izčrpavajočem stanju “okrepljene budnosti”.
Pripovedni okvir je bivanje pacienta Mariana Koniecznega v kliniki, od dneva, ko začne pisati pismo/poziv do dne, ko naj bi bil odpuščen. Tu se prva izdaja dela, ki je bilo na Poljskem prepovedano in je izšlo v Parizu (pri poljski emigrantski založbi Literarni inštitut) leta 1968, zaključi. Pozneje je Andrzejewski delo dopolnil z nadaljevanjem – pripovedjo o pisatelju, ki v bolnici piše roman o pacientu M-skem, ki je v končni verziji romana Marian Konieczny. Takšna verzija besedila je lahko izšla na Poljskem sprva revialno leta 1981 in nato še knjižno v letu pisateljeve smrti 1983. Daljšo verzijo, v prevodu Toneta Pretnarja in z izčrpno spremno besedo Nika Ježa, imamo pred seboj slovenski bralci. Poziv Andrzejewskega nam ponuja več kot to, kar je med platnicami, več kot zgodbo o žrtvi režima Marianu Koniecznem in zgodbo o nastajanju nekega romana; ta knjiga pripoveduje še tretjo zgodbo: zgodbo o moči literature, njenem razmerju do političnih režimov, zgodbo o usodi cenzuriranih avtorjev, zgodbo o materi in mačehi domovini.
Če tekst iztržemo iz njegovega časovno prostorsko političnega konteksta, lahko Marianovo pismo/poziv beremo tudi kot splošno človeški klic po pomoči, intenzivno in globoko izpoved človeka, ujetega v kletko lastne duševne bolezni. Roman, ki je tudi po 50-ih letih od svojega prvega izida še vedno živ in aktualen. Utišana voda, ki globoko dere.