| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Borut Kraševec |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Očetje in sinovi |
Roman Bratje Karamazovi je pripoved o življenju Dmitrija, Ivana in Aljoše Fjodoroviča. Njihov oče Fjodor Pavlovič Karamazov je razuzdanec, burkač ter pijanec in je prismuknjen na prav poseben, »ruski« način. Vse sinove je razgrajaški oče zanemarjal, skrb zanje so morali prevzeti ostali člani družine in služinčad. Ko ti odrastejo in postanejo možje, tudi njihovi odnosi z očetom postajajo vedno bolj zapleteni. Najbolj problematičen je odnos Fjodorja in najstarejšega sina Dmitrija, katerega vročekrvnost in vzkipljivost le še stopnjujeta napetost med njima. V sporu sta tako zaradi dediščine kot zaradi Grušenjke, dekleta, po katerem oba hrepenita. »Čemu živi takšen človek?«, se med burkaškim nastopom Fjodora Pavloviča Karamazova sprašuje Dmitrij in s tem napoveduje grozljivo dejanje, ki se šele ima zgoditi. Zakaj živi človek, ki s svojo destruktivnostjo, pohlepom, ljubosumjem in sebičnostjo v življenje svojih najbližjih prinaša le kaos in razdejanje? S tem in z vprašanjem dobrega in zlega, s tematiko upanja in obupa, s trkom vrednot in različnih svetovnih nazorov ter raziskovanjem ekstremov človeške osebnosti se v romanu, ki so njegova največja mojstrovina in krona njegovega ustvarjanja, ukvarja Dostojevski.
Objavljeno: 09.11.2018 16:45:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:47
“Čemu živi tak človek?!” je zamolklo zarenčal Dmitrij Fjodorovič, ki je bil od besa že skoraj ob pamet, pri tem pa nekako zelo privzdignil rame in se zato skoraj zgrbil.” Povejte mi, ali mu je še sploh mogoče dovoliti, da onečašča zemljo,” se je ozrl po vseh, medtem ko je z roko kazal na starca. Govoril je počasi in odmerjeno.” Ali ga slišite menihi, ali slišite očetomorilca?” je Fjodor Pavlovič skočil k očetu Josifu. “To je odgovor na vašo sramoto! Kaj je sramota? Ta mrha, ta lahkomiselna ženska, je morda bolj sveta od vas samih, gospodje menihi, ki se tule zveličate! V svoji mladosti je mogoče res padla, ker jo je pokvarilo okolje, vendar je veliko ljubila, tisti, ki je veliko ljubila, je pa tudi Kristus odpustil …” (str. 89)
in nato