| Žanr | detektivski roman, družbeni roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | ǂDružba ǂPiano |
| Prevod |
Nadja Dobnik |
| Ključne besede | Identiteta, Osebnost, Potovanja |
Neimenovani junak se odpravi na potovanje v Indijo. S seboj vzame vodnik z naslovom India, a travel survival kit. Odide z namenom poiskati starega prijatelja, za katerim se je v Indiji izgubila vsaka sled. No, ne čisto vsaka, nekaj iskalec le ima v roki, nekaj informacij pa išče in najde sproti, ko se premika po Indiji in srečuje naključne in namensko izbrane ljudi. Roman se obenem bere kot prikaz družbenega stanja v Indiji v primerjavi z Zahodom, kot neke vrste detektivka, predvsem pa nam ponuja tisto, kar je zapisano med vrsticami, to pa je iskanje samega sebe. Vprašanje kdo smo pravzaprav, kako vidimo sami sebe in kako nas vidijo in dojemajo drugi, ostaja za glavnega junaka še na zadnji strani nerazrešeno. Bralcu je prepuščeno, da odkrije pravo identiteto junaka in pogrešanega prijatelja, hkrati pa skozi potovanja med resničnostjo in fikcijo, med doživetim in odsanjanim, med veselostjo in otožnostjo ob srečevanjih z ljudmi spoznava tudi samega sebe.
Objavljeno: 22.10.2018 13:04:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:43
Deček je nežno spregovoril svojemu bratu in ta mu je šepetaje odgovoril, medtem pa me je gledal s svojimi drobnimi, nemirnimi očmi.
“Brat sprašuje, če se lahko dotakne tvojega čela,” mi je poročal deček. Spaček je pokimal in čakal.
“Seveda lahko, če je treba.”
Jasnovidec je iztegnil svojo skrivenčeno roko in mi položil kazalec na čelo. Tako je obstal nekaj trenutkov in napeto zrl vame. Nato je umaknil roko in bratu na uho zašepetal nekaj besed. Sledil je kratek, živahen pogovor. Jasnovidec je govoril hitro, videti je bil vznejevoljen in razdražen. Ko sta se nehala pogovarjati, se je deček obrnil k meni z žalostnim izrazom.
“No, “sem vprašal, “lahko zdaj izvem?”
“Žal mi je,” je rekel, “brat pravi, da ni mogoče, ti si nekdo drug.”
(str. 79)
in nato