| Žanr | družbenokritični roman, novela |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Jedrt Lapuh Maležič |
| Ključne besede | Begunci, Brodolomi, Italijani, Migracije, Otoki, Tihotapstvo, Trgovina z ljudmi |
Neka kuhinja nekje v Parizu. 3. oktober 2013. Polnoč. Osamljena ženska s skodelico kave ob prižganem radiu. Nenadoma vznikne podoba otoka, tolikokrat slišanega imena Lampedusa. Otok usode preštevilnih ubogih, ki bežijo, da bi lahko živeli. Ker jih tam, od koder so doma, čakata zgolj hiranje in smrt. Prvoosebna pripovedovalka pozna otok. Kljub temu, da so se brodolomi tam dogajali že prej, jo ta, o katerem posluša, še posebej presune. V jezikovno zahtevnem kratkem besedilu izlije iz sebe vse, kar jo “na tej točki noči”, spominja na otok. Najprej podobe iz holywoodskih filmov, nato podobe iz romana. Poigrava se z imeni, razmišlja, kako so nastajala zemljepisna imena, nato o ljudeh, ki so nekdaj morali ohranjati sebe, ko so k njim prihajali močnejši. Ali o ljudeh, ki so hoteli osvajati ozemlja, a jim morje tega ni dovolilo. Pa o drugih otokih v bližini Lampeduse, na videz tako idiličnih. Dokler se spet ne povrne k brodolomu. Stavki so sicer dolgi, a razbiti z neštetimi vejicami, ki same po sebi ponazarjajo premetavanje ladje, valove, strašno negotovost ljudi, ki so upali, prišli že skoraj do obale, nato pa jih je usoda pustila na cedilu. V osuplem obupu jih je v trenutku zagrnilo morje. In tudi za tiste, ki so se rešili, pomorsko pravo, kot da ne bi bilo napisano. Ubogi reveži z Lampeduse, pomagajte revežem!
Objavljeno: 18.10.2018 12:56:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:42
To je ena od najjužnejših točk Evrope, na isti zemljepisni širini kot Ciper in Malta ali pa skoraj. Hotela sem videti, ali je otok bliže Tuniziji ali Siciliji, h kateri prištevamo Pelagijsko otočje, ki mu pripada – Lampedusa, Linosa in Lampione, trojica razpršenih sestric -, in da bi izračunala razdalje, sem položila palec in kazalec na kompas na krogli, tako da je bil palec navpičen in se je naslanjal na Lampeduso. Vendar pa so moji prsti grobo zavzemali površino oble in naposled sem si osmodila konice. Tako sem naredila korak nazaj, da bi znala locirati otok, da bi ugotovila, kakšen položaj ima v prostoru, ne da bi odmaknila pogled z njega – tako majhen je bil: enkrat samkrat pomežikneš, pa je že, hopla, izginil, izbrisan, pogoltne ga -, in preverila sem tisto, kar je vidno s prostim očesom: Lampedusa je sama na svetu.
Str. 42
in nato