Vprašaj očeta

Na Češkem, v industrijskem mestu Ostrava, živi petčlanska družina Nedom. Zdravnik primarij Jan, upokojena farmacevtka žena Marta in njuni trije odrasli otroci: prvorojenec Hans, slikar z ženo Evo, prevajalec Emil z drugo ženo Jeny in hči Kateřina, ločena 38-letna doktorica naravoslovnih znanosti na študijskem izobraževanju na Škotskem. Ko oče zboli in se iz zdravnika spremeni v terminalnega bolnika, se svet vseh družinskih članov krepko zamaje, vsak v sebi predeluje svoj odnos do očeta in skupno družinsko življenje. V žalostno obdobje očetovega umiranja vdrejo pisma, ki jih vsakemu družinskemu članu pošilja očetov nekdanji prijatelj Petr Wolf, v katerih postavlja pod vprašaj moralno trdnost primarija Nedoma. Pisma, ki nas nenadoma prestavijo v svet, kakršnega smo v čeških romanih vajeni iz prejšnjega stoletja: svet, kjer so intelektualci za svoja politična prepričanja kaznovani s smetarskimi deli, utišani, izločeni, nadzorovani, ograjeni in preganjani – žrtve režima. Ali pa prestopijo na stran krvnikov, sodelavcev režima. Kje je stal primarij Nedom? Ali je ljubeznivi oče vohunil, izdajal informacije o svojih pacientih, manipuliral vrstni red zdravljenja pacientov, sprejemal podkupnine? Kako so se skozi nevihte političnih razmer 20. stoletja prebijali otroci? Z zgodbami nekaterih intelektualcev, ki jih je režim uničil (Emilov profesor filozofije, Hansov profesor češčine, Petr Wolf), se prepleta tudi zgodba mlade Johane, sestre Emilove žene in odvisnice. Kljub realnim družbenim razmeram (npr. omenjanje državljanskega protivladnega gibanja Listina 1977, ki so mu sledile politične čistke) v romanu prevladuje problematika umiranja, poslavljanja, družinskih medosebnih odnosov, iskanja in ustvarjanja rešilne niti spominov, ki protagonistom pomaga, da se izvlečejo iz bolečine žalovanja. Delo je torej tenkočutni roman o dveh ranah: osebni, ki se odpre v vsakem človeku ob izgubi ljubljene osebe, in o družbeni rani – rakavi tvorbi nekdanjega političnega režima na Češkem, ki v ljudeh s težo krivde ali posledicami političnih likvidacij posameznikov odmeva v družinskih zgodbah še globoko v današnji čas. Obe rani se v romanu zlijeta v skupno bolečino, ki jo Balaban ubesedi zelo neposredno, preko notranjih monologov, besedilo je mestoma fragmentarno, nima ostro ločenih poglavij. Avtor je roman pisal zadnja tri leta svojega življenja, leta 2010 je na peto obletnico smrti svojega očeta v starosti 49 let nenadoma umrl. V slovenščino je roman prevedel Peter Kuhar, ki je h knjigi napisal tudi izčrpno spremno besedo.