Ruski pisatelj Vasilij Grossman, sicer ukrajinski Jud, je v svojem romanu, poimenovanem novela, še enkrat znova upodobil eno najbolj mračnih obdobij ruske zgodovine: obdobje po koncu revolucije in državljanske vojne pa vse do šestdesetih let 20. stoletja. Če se sprva zdi, da je pripoved le še en opis ruskih socialističnih, Stalinovih, taborišč, pa avtor od strani do strani s kirurško natančnostjo ne opisuje zgolj trpljenja ljudi, ki so jih izkusili. Poglablja se v duševnost Stalina in Lenina ter razčlenjuje njuna psihološka profila. Ob tem pa hkrati razčlenjuje duševnosti njunih “vernikov”, ljudi, ki so jima slepo zaupali, nazadnje pa sami najbolj občutili zločinskost režima. Kdo in kaj so bili ovaduhi, ki so na tisoče nedolžnih “vernikov” zaradi takšnih ali drugačnih interesov poslali v smrt? Kaj se je skrivalo za t.i. preganjanjem kulakov, kaj je bilo s kolhozi? Kakšna je pravzaprav leninistična in stalinistična ter še prej marksistična ideologija, kaj se skriva za masko njene prijaznosti in napredka? Skozi oči bivšega kaznjenca Ivana Grigorjeviča pisatelj v slogu, ki je blizu eseju, najprej razčlenjuje njegovega sorodnika, ki je bil v resnici kriv, da je Ivan pristal v zaporu, nato pa njegovo lastno vztrajanje na svobodi. Njegov pogled na življenje je vse prej kot optimističen. Svoboda, kakor jo razume Ivan, bi lahko pisali kar z veliko začetnico. In še opozorilo: nekatera poglavja so tako kruta, da bodo kakšnemu bralcu mogoče stopile celo solze v oči. Podobnosti z neko drugo državo v nekaterih odstavkih ali poglavjih pa bodo tako in tako razumljive.
Objavljeno: 18.09.2018 14:58:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:29