| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2005 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Alenka Moder Saje |
| Ključne besede | Filmski igralci, Igralska umetnost, Ljubezen, Ljubezenski partnerji, Umetniki, Žalovanje |
David Zimmer, profesor primerjalne književnosti, literarni kritik in prevajalec iz Vermonta (ZDA, Nova Anglija), na zaslonu svojega televizorja zagleda odlomek iz nemega filma, v katerem igra Hector Mann. Takrat se prvič zasmeje. Prvič, odkar je v letalski nesreči izgubil ženo in dva majhna otroka. Igralec z zgovornimi brčicami v snežno beli obleki, hkrati tako poetičen in komičen, Davida popolnoma prevzame. Njegovo večmesečno utapljanje bolečine v alkoholu in razmišljanje o samomoru od tega trenutka dalje nadomesti raziskovanje filmov Hectorja Manna. Na univerzi vzame dopust in po raziskovanju ohranjenih filmov od leta 1929 pogrešanega igralca in režiserja, ki jih je anonimni pošiljatelj zapustil različnim institucijam po državi, David izda obsežno knjigo Nemi svet Hectorja Manna. Po izidu knjige se David spet znajde v vrtincu bolečine, umakne se v samotno gozdno kočo. Nekdanji študijski kolega, urednik manjše založbe, mu naroči prevod Chateaubriandovih Spominov z onkraj groba. David zagrizeno dela na prevodu. Dokler ne dobi pisma. Pisma, ki mu sporoča, da je Hector Mann še živ in da ga vabi v Novo Mehiko. David vztraja pri prevajanju, za polet v Novo Mehiko se ne odloči, spet pije. Dokler ga nekega deževnega večera v koči ne pričaka ženska, ki trdi, da je nečakinja snemalca filmov Hectorja Manna in oseba, ki pozna vso njegovo življenjsko zgodbo. Alma je prišla zato, da z Davidom poleti v Novo Mehiko, kjer si bo lahko ogledal filme, ki jih je umetnik posnel po uradnem izginotju. Časa ni veliko – po dogovoru bodo vsi filmi po smrti zdaj že 90-letnega igralca in režiserja zažgani. Od tu se pred bralci skozi Almino pripoved razgrne Hectorjevo pestro življenje različnih identitet, hkrati se razvija tudi zgodba med Davidom in Almo, bralci z Davidom lahko večkrat odplavamo v čarobni svet Mannovih filmov. Zelo vabljivo delo o prebolevanju izgube, minljivosti in večnosti, nenavadnih ljubezenskih razmerjih, izmuzljivosti človekove identitete, prelivanju resničnosti in iluzije. Roman je ob izidu leta 2002 bil nominiran za literarno nagrado The International Dublin Literary Award, osem let po izidu knjige je irski glasbenik Duke Special izdal glasbeni album z naslovom The Silent World of Hector Mann, ki vsebuje 12 skladb, navdihnjenih ob dvanajstih filmih, ki jih Auster opisuje v svojem romanu. Knjiga, v kateri se prepletata življenjski zgodbi dveh zanimivih moških, je hkrati večkratna vstopnica za kino. Čudovita iluzija, ki bi jo bilo škoda zamuditi.
Objavljeno: 31.08.2018 09:31:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:28
“Knjigo ste napisali. Ničkolikorat sem jo prebral in ničkolikokrat sem se vprašal: zakaj ste izbrali mene? Zakaj, Zimmer?”
“Ker ste me spravili v smeh. Nič drugega ni bilo. Odprli ste nekaj v meni in potem je bil to zame izgovor, da živim naprej.”
“V knjigi tega ni. Knjiga izraža spoštovanje do mojega dela, ko sem imel še brke, o sebi pa ne govorite.”
“Nerad govorim o sebi. Nerodno mi je.”
“Alma mi je omenila veliko žalost, nepopisno bolečino, potem je to najbrž moje največje dobro delo.”
“Hotel sem umreti. Sodeč po tem, kar mi je popoldne povedala Alma, ste bili tudi vi na tem.”
“Prav je, da vam je povedala. Bedak sem. Bog se je poigral z mano, in več ko veste o tem, bolje boste razumeli moje filme. Komaj že čakam, da mi poveste svoje mnenje, Zimmer. Zame je zelo pomembno, kaj si mislite.” (str. 168)
in nato