Preiskovalec

“Čez mnogo let, ko je razpadla država, v kateri sem odraščal, so se po Evropi razlili dušebrižniki različnih formatov in kalibrov, nevredni in ambiciozni, osredotočeni samo na lastni interes. Deležni so bili časti in nagrad, sinekur in profesur, štipendij in penzij, govorili in pisali so tako, kot so pričakovali njihovi donatorji.
Kakor vlaga so prodirali v fondacije, strokovnjaki za relativiziranje ali povečevanje zločinov, pač glede na potrebo in okus naročnikov. Srečeval sem jih na konferencah in simpozijih, vedno zaskrbljene za usodo sveta, heroje konformizma, virtuoze intonacij, najemnike v službi nevidnih centrov moči. Naivno občinstvo na Zahodu so osvajali z deklamiranjem vlog iz svojih prejšnjih življenj na Vzhodu. To občinstvo pa se je, nič kaj naivno, odločilo za naivnost. Opredelilo se je, da bo poslušalo samo tisto, kar bi rado slišalo. Tako eni kot drugi so igrali vloge, oblikovali navidezno stvarnost iz laži in manipulacij.
Nič ne prinese toliko pozornosti in profita kot status žrtve. Izbojevati si to pomeni zagotoviti si preživetje za nekaj časa. Medijski trg hlepi po žrtvah, žrtve pomirjajo vest malomeščanov. Žrtve so kapital, njihova vrednost vrtoglavo zraste pred premirjem. Več ko je žrtev, več je žetonov na zelenih mizah mirovniških konferenc. Zato vojskujoče se strani v balkanskem peklu niso omahovale pri proizvajanju lastnih žrtev.
Ljudje, v glavah katerih se rojevajo takšne ideje, so enaki! Le po sponzorjih se razlikujejo.” (str. 176-177)