Ujeti veter : zbrana poezija in proza
Žanr | kratka zgodba, pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2018 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | 1935-2003, Literarne študije |
Žanr | kratka zgodba, pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2018 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | 1935-2003, Literarne študije |
Magda Vremec Ragusi se zaveda bogate dediščine, ki ji jo je oče zapustil v štirih tipkopisnih knjižicah, zato je poskrbela, da je del te zapuščine izšel tudi v knjižni obliki.
Skozi kratke zgodbe spoznavamo otroštvo, odraščanje in mladostna leta fanta siromašne delavske družine z Opčin, ki je sredi vojne vihre šel za pastirja na Kras in ga je kruta meja kar za osem let odtrgala od domačih. Zaslutimo njegovo silno željo po šolanju in izobrazbi. Učiteljica je prepoznala njegovo nadarjenost in prepričala ljudi, pri katerih je služil, da so mu omogočili šolanje. Z velikim odpovedovanjem je ob delu dokončal gimnazijo in prav tako ob delu doštudiral pravo in se zaposlil na novogoriškem sodišču. Skozi zgodbe odkrivamo jezerce v Borovem gozdičku za današnjo Goriško knjižnico, z njim obiščemo priljubljen Mark ves v pomladnem cvetju in se srečujemo z njegovimi prvimi ljubeznimi.
Njegove pesmi govorijo o njegovem domu in kraških gmajnah okrog Opčin, o mami in brinju, kot so vse te podobe živele v njegovem spominu v tistih letih, ko zaradi meje ni mogel do domačih. Govorijo o upanju in o ljubezni, ki se je prebujala v odraščajočem fantu, o srečanjih z dekleti.
Zbirko kratkih zgodb in pesmi je s pretanjeno spremno besedo dopolnila hči Magda Vremec Ragusi.
Objavljeno: 07.09.2018 13:00:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:23
»Popoldan je obiskal sorodnike. Vsi so imeli prijetna stanovanja in gotov zaslužek. Obiskal je sosede. Tudi ti so si opomogli. Povsod so ga prijazno sprejeli in pogostili.
»Nič ne maraj,« so mu rekli, »če si našel doma revščino. Mama je pogumna. Po cele dneve prebije sključena nad ploh in pere. Pošteno vzgaja tvoji sestri. Pa tudi Emica, starejša, je prav pridna in že sama služi. »
Ko se je vrnil domov je bilo vse pometeno in pospravljeno. Čakala ga je obilna večerja. Jedli so molče in vsak zase je premišljeval, kako bi začel pogovor, vsak s svojo mislijo v srcu.« (str. 39)