Mala dežela

Žanrdružbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski)
Narodnostfrancoska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Zbirka Kapučino
Prevod Katja Šaponjić
Ključne besede Begunci, Burundi, Genocid, Identiteta, Otroštvo, Prijateljstvo
Število strani

191

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Mislil sem, da sem izgnan iz svoje dežele. A med hojo po sledovih preteklosti sem doumel, da sem bil izgnan iz svojega otroštva.

Francoski pisatelj in glasbenik afriških korenin, tudi sam zaznamovan z izkušnjo begunstva, v svojem prvencu skozi Gabrielove oči predstavi dogajanje v mali državi Burundi in njeni sosedi Ruandi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Gabriel, po očetu Francoz, po materi Tutsijki Ruandec, na svoj 33. rojstni dan v Parizu razmišlja o povratku v kraj svojega otroštva v afriški državi Burundi. Popelje nas v čas, ko se je kot desetletnemu dečku končevalo obodobje srečnega otroštva, v katerem je imel vse: družino, prijatelje, šolo, materialne dobrine. Začelo se je z ločitvijo staršev, nadaljevalo pa z vse večjim nasiljem, ki je izviralo v Ruandi, žarelo pa tudi v Burundiju. Genocid v Ruandi pobliže spoznamo s pretreslijvo izkušnjo Gabrielove matere, ki skuša rešiti svoje sorodnike pred pokolom, a je prepozna. Travma jo tako zaznamuje, da vlogi matere ni več kos. Zaradi vse večje politične negotovosti in nasilja uličnih tolp se oče odloči, da Gabriela in njegovo mlajšo sestro z letalom pošlje v Francijo. S tem jima reši življenje, a Burundi ostaja tako ali drugače del njiju. Se bo odrasli Gabriel zmogel vrniti in se soočiti z izgubljenim rajem svojega otroštva?

Glej tudi:

Naj še tako tuhtam, ne morem se spomniti trenutka, ko smo začeli razmišljati drugače. Domnevati, da bomo poslej na eni strani mi, na drugi pa sovražniki in Francis. Naj še tako brskam po spominu, si ne morem jasno priklicati trenutka, ko smo se odločili, da nam ni več dovolj, če si delimo tisto malo, kar smo imeli, in da ne bomo več zaupali, da bomo v drugem videli nevarnost, da bomo ustvarili tisto nevidno mejo z zunanjim svetom ter iz naše soseske naredili trdnjavo in iz naše slepe ulice ogrado.
Še vedno se sprašujem, kdaj se nas je polotil strah.
(Str. 69)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 110
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 6
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 11

Morda vam bo všeč tudi