Šivje

Če bi letni časi lahko brali, bi zelo uživali v poeziji Kristine Kočan. Toliko njihove svetlobe je v pesmih, vremena v vseh oblikah, toliko tako živih podob, da se strani knjige spreminjajo v snežinke, dežne kaplje, lastovičja krila. V nekem hipu je še vse zunaj, potem pa že znotraj, zaznano, ponotranjeno, predano. V ospredju je dvojina, ljubezenska, a tudi tista, ki prepušča vase druge pesnike, ob tem pa drobna vsakdanja opravila, potovalne utrinke, praznike, dihanje mesta. Kot da se vse spreminja v pesem v tej zbirki mreženja podob, ki bi ga lahko označili za impresionizem, morda novi intimizem.
Zakaj naslov Šivje? Ko pa ni nobenega ločila, nobenega vboda. Tisti nevidni so, ki jih naredimo v trenutku branja. Ob vstopu v te čisto posebne pesemske pokrajine, občutja in razpoloženja, razprte svetove, ki vabijo mehko, s svojimi tišinami. A tudi z nenadnimi zgibi, premiki v nepričakovano smer, izstopi v drug kontekst. Morda tak naslov tudi zato, ker se avtorica v eni od pesmi in tudi v motu pokloni umrlemu pesniku Milanu Vincetiču, ki nas v svoje pesmi radodarno vabi s čisto svojimi besedami, ki jih ni v slovarjih, zato so še bolj žive.
Pa poskusimo še drugače. Morda lahko razumemo kot en šiv verz, na koncu katerega je nevidni vbod. In tako pesmi tudi beremo, v čisto posebnem tiktakanju, nemirnem bitju srca, s premori na koncu verzov, brez premorov, ko je verz stkan iz več stavkov/delov, da ritem postane zasopel, včasih vročičen. Spoštujmo ga, verz je kralj.