Nedokončana preteklost

Noel dela v papirnici kot skladiščnik. Kličejo ga Brat, imajo ga za bebčka, iz njega se norčujejo, obsodijo ga za vse, kar gre narobe, je nekakšen grešni kozel. Zdi se jim dobričina, ne vedo pa, da v njegovi glavi živi krdelo pobesnelih, psihopatskih, krvoločnih psov – dog. V mladosti je Noel materi padel na glavo in od takrat mora jemati zdravila, da svoje napade drži pod kontrolo. A vsake toliko sodu vseeno kaj izbije dno, denimo novica, da so pogrešane tri mladoletne deklice. Noel se gre detektiva in za pedofila okrivi delovodjo, odloči se tudi, da bo sam poskrbel za pravico. V enem od primerov ga strašno razjezita žena in njen maček, v spet tretjem pomaga pri iskanju pravice lepi Alžirki Judith. Tadva skupaj imata v sebi toliko besa, da bi posledice lahko bile še posebej usodne. In tudi so. Postane zelo krvavo, kot pravi protagonist – zagaziš v krvavo blato. Tisto, ko se nenavadnima kompanjonoma “totalno strga”. Ko družbene anomalije trčijo s psihopatologijo. Zgodba je drobna, pisatelj, sicer belgijski kandidat za Nobelovo nagrado, pa jo je tako filigransko sestavil, da ni odveč počasno, pozorno in celo ponovno branje, venomer odkriješ še kako podrobnost, ki je morda prej nisi. Kar prinaša nadgrajeni “gušt bralca kriminalk” (družbenokritičnih). Naslov knjige “Nedokončana preteklost” nam že nekaj napove: vse nedokončano in zatajevano iz preteklosti se bo nekako in nekje skanaliziralo, lahko v zelo kruti obliki. Vsak košček sestavljanke bo dal skupno sliko, ki je mogoče nisi pričakoval. Mojstrsko pisanje!!