Kralj tatov
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2004 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Brezdomci, Sirote |
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2004 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Brezdomci, Sirote |
Brata Prosper in Bo po materini smrti pobegneta pred teto, ki želi posvojiti mlajšega, starejšega brata pa poslati v internat. Odpravita se v Benetke, v mesto, ki ga je njuna mati oboževala in jima ga slikovito opisovala v številnih zgodbah, ki jima jih je pripovedovala. Zavetje poiščeta pri tolpi otroških žeparjev, ki delujejo pod vodstvom skrivnostnega Scipia, kralja tatov, ki z izkupičkom od prodaje naropanih dragocenosti pomaga brezdomnim otrokom. Zdi se, da se je na beneških ulicah za bratoma izgubila vsaka sled. Vendar teta najame zasebnega detektiva, ki se zavzeto loti iskanja malih ubežnikov. Zgodba se zaplete, ko se na Kralja tatov obrne skrivnostni grof, ki obljubi bogato plačilo, če ukradejo dolgo izgubljeno leseno krilo leva, del starodavnega otroškega vrtiljaka, nekakšnega časovnega stroja, ki tistim, ki se popeljejo na njem, vrne mladost ali pa jih spremeni iz otrok v odrasle.
Kralj tatov je večkrat nagrajena fantazijska knjiga, po njej so posneli tudi film.
Objavljeno: 20.07.2018 09:01:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:12
»Scip je šel gor,« je rekel Prosper.
»Kaj?« Mosca se je zdrznil, ko sta vstopila še Osa in Riccio.
»Krila ni niti v jedilnici,« je zašepetala. »Kako kaže tukaj?«
»Scipio je šel gor,« je siknil Mosca. »Za njim moramo!«
»Gor?« Riccio si je s prsti potegnil skozi lase. Tega so se bali vsi: da se bodo morali splaziti v vrhnje nadstropje, kjer je nič hudega sluteča v svoji postelji spala lastnica hiše.
»Krilo je lahko samo zgoraj,« je šepnil Mosca. »In če ne pohitimo, ga bo kralj tatov dobil pred nami!«
Neodločno so stali v temnem fotolaboratoriju in se gledali.
»Mosca ima prav,« je zamrmrala Osa. »Upam samo, da stopnice ne škripajo tako kot prejšnje.«
Naenkrat se je prižgala luč. Rdeča luč.
Otroci so se obrnili, premrli od strahu. Nekdo je stal pri vratih. Ženska v debelem zimskem plašču z lovsko puško pod roko.
»Pardon,« je rekla Ida Spavento in namerila v Riccia, najbrž zato, ker ji je bil najbližje. »Sem vas morebiti povabila?« (Str. 161-162)