| Žanr | družbeni roman, fantastični roman, ljubezenski roman |
| Narodnost | srbska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2004 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Tatjana Žener |
| Ključne besede | Bralci, Branje, Literarno ustvarjanje |
Srbski pisatelj Goran Petrović je roman Trgovinica Pri srečni roki posvetil branju ter soodnosu med avtorjem, literarnim delom in bralci. Zanj je prejel ugledne nagrade, med drugim tudi za najboljši srbski roman leta 2010, za izvrsten prevod v slovenščino je poskrbela Tatjana Žener. V njem je na izviren način razvita ideja skupnega branja, pri katerem je mogoče iz resničnosti vstopiti v svet literature in tam srečati tiste, ki hkrati berejo isto knjigo. Branje je lahko razburljiva pustolovščina ali pa samotno potovanje, na katerem zaviješ na skrivna mesta, ki jih drugi bralci ne opazijo, morda pa ravno v tej samoti srečaš sorodno (bralsko) dušo. Rdečo nit zgodbe povezuje roman Anastasa Branice z naslovom Moje volilo, ki je iz posebnega razloga napisan kot podroben, liričen opis pokrajine, vendar brez oseb in dogodkov. To praznino zapolnijo tisti, ki Anastasovo delo zvesto prebirajo ter v njem počnejo vsakdanje stvari, kuhajo, vrtnarijo, se učijo in raziskujejo, ali pa negujejo spomine na preteklost.
Objavljeno: 16.07.2018 18:36:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:09
»Na prvi strani knjige v Anastasovih rokah je bil odtisnjen očetov ekslibris – miniaturna podoba drevesa življenja /…/ V njej so bili opisi različnih pustolovščin, primerni za šolsko mladino, in odkar mu jo je mama podarila za rojstni dan, je deček že večkrat preučil njeno vsebino. Najljubše so mu bile vrstice, ki so opisovale pogled na morje, in ker fantič dotlej še nikdar ni videl velike vode, je pogosto željno obstal prav na tem mestu, pri rtu visoko nad morjem, in samega sebe prepričal, da resnično sliši bučanje valov, čuti svežino soli, vidi tudi tisto, česar ni v knjigi, česar pisec ni podrobno opisal. Ko je te srede leta 1906 Anastas Branica zvonil z nogami na očimovem stolu, se je prek vse mere zamaknil – in stekel k obali. Ko so se dečkove noge pognale v tek, so vse urneje spešile po strmini. Ne, stola ni bilo več, niti mize, ni bilo več nadstropne hiše na Velikem Vračarju, Anastas je hitel po ozki, vijugasti stezi, vse bliže širni gladini.« (str. 89)
in nato