V hiši tvojega popka : [pesmi]
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2017 |
Založba | Društvo Maus |
Ključne besede | Čustva, Telesa, Ženske |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2017 |
Založba | Društvo Maus |
Ključne besede | Čustva, Telesa, Ženske |
Okusno, žgečkljivo “sukanje okoli nog”, vozlanje jezikov in besed, ki so “leteče jate dotikov / skozi pršeč sončni nemir.” Osebnostno, nad-osebnostno, transcendentno in življenjsko nam pesnik prikazuje hrepenenje po spajanju z drugo polovico, ki ni le nagonsko, ampak zmes med končnim in neskončnim, med smrtnim in nesmrtnim. Gre za šamansko prelivanje besed iz spodaj v zgoraj in obratno. Spremenljiva kitična postavitev, vseskozi prepletena s prostim verzom, ustvarja ritem, ki valovi, ki se spaja, ki se naolji in povzroča vroče potrese, ihtenje in lomeče ploskve. Strast. Dvojina in bližina sta glavna lirska subjekta. Erotika prepleta avtorjevo poezijo vseskozi. Je misel, je gib, pogled, dotik, svetost življenja, ki jo je potrebno, tako kot ljubezen samo, negovati kot nekaj najdragocenejšega v nas in med nami. David Bedrač je rojen 1978 na Ptuju. Študiral je na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer je pridobil naslov profesor slovenščine. Leta 2015 je doktoriral na temo o pesniški generaciji po letu 1970. Je pesnik, esejist, piše literarno kritiko in članke s področja literature in kulture. Doslej je izdal šest pesniških zbirk za odrasle in dve za mladino, priročnik za pisanje poezije in sodeloval na nekaj mednarodnih festivalih.
Objavljeno: 03.07.2018 13:34:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:00
– Na / bradavici / tok / spletenih / rok // polziva / čez / in / čez / in / prek // sprijeta / od / noči / do / jutra // telo / napenjava / kot / jadra / ki / ljubezen / piha / vanje. (str. 73)
– Množenje najinih rok / se čvrsto oblikuje / v zenovsko skodelo ljubezni. // Na njivi so žile papirnate / in med grude se razlivajo / kapilare pesmi. (str. 64)
– Potem te v sanjah pokličem, / preko svojega telesa, / da se zdrzneš, / z ustnicami pomežikneš / v mojo nočno govorico / in se še močneje stisneš k meni. (str. 35)