Trije

Trije je sodoben hrvaški roman, ki ubeseduje prav posebno ljubezensko razmerje. Pripovedovalec Goran je novinar, poročen s Sandro, in ljubimec ločene novinarke Hane. Temelj razmerja med Goranom in Hano je skrajna posesivnost, ekstremno ljubosumje, kontrola in neprekinjen nadzor intime in življenja drugega človeka, medsebojno mučenje, ki se napaja s prisotnostjo drugih moških in žensk, ki se vsi spremenijo v potencialne posteljne konkurente: frizerka, ki Gorana striže; naključni moški na plaži, par pri sosednji mizi v restavraciji, hčerkin trener tenisa, poslovni partnerji, Hanini bivši (minister HDZ vlade, starejši zdravnik, Goranov prijatelj Berislav …). In če nadzor z zasledovanjem po mestu in kontrolo z obvezno vključenim mikrofonom mobitela, prek katerega ljubimca prisluškujeta glasovom v okolju partnerja v času lastne odsotnosti, ne pripelje do tretje osebe, so tu voajerji – ogleduhi v gozdičkih v okolici Zagreba, kjer se skrivaj shajajo ljubimci. Razmerje, v katerem človeška žival samec dokazuje prevlado nad drugimi samci iste vrste in sposobnost osvojitve in obdržanja samice. Razmerje, ki deluje le skozi oči tretjega, ki hkrati ogroža in omogoča takšno razmerje. V romanu se prepletajo scene ljubosumja s Haninim razbivanjem Goranovega stanovanja; prizori ledene podlosti, kjer na dnevnem zmenku z voajerjem izvemo, da Goran mirno z ženo ustvarja drugega otroka; resigniranosti, kjer Sandra na novoletno zabavo povabi tudi Hano in paranoične maščevalnosti, kjer Hanin bivši mož preganja Sandro. Od vse te človeškosti si lahko oddahnemo v 12. in 20. poglavju, ki sta nekakšen izstop iz zgodbe, v 12. poglavju nas avtor spomni, da je to, kar imamo pred seboj fikcija, roman, vendar nam v 20. poglavju na kratko povzame zgodbo romana – meja med resničnostjo in fikcijo ostane zabrisana, kar od dobre literature tudi pričakujemo. Vsekakor gre za moderen roman, v katerem pisatelj uporablja dnevniške zapiske Hane in Berislava, v drugem delu romana je v poglavjih Hanine pesmi in Sandrine pesmi ista snov še mojstrsko upesnjena. Nekatere pesmi iz tega dodatka so vključene v zbirko avtorjevih pesmi Sami v tem gozdu, ki je izšla letos (2018). Pri branju se ne moremo znebiti občutka, da gledamo skrbno pripravljen in tenkočutno in izjemno doživeto ustvarjen dokumentarni film o človeški živali z naslovom Ljubezen – umetnost ali oblika mučenja?, kjer se pisatelj spremeni v pripovedovalčev glas dokumentarca, ali kot da bi avtor na stekelce pod mikroskopom postavil Hanin poškodovan organ za ljubezen in ga preučeval v kombinacijah z različnimi partnerji, (pri čemer pod lupo v nekem obdobju pade tudi avtor sam in se iz opazovalca spremeni v enako paranoičnega udeleženca), in bi si na koncu objekt opazovanja ogledali s še nekoliko močnejšo lečo – poezijo. Roman, ki se s svojo izpovedno globino in krutostjo globoko vtisne v bralca in nam razkriva nov obraz ljubezni ali kot zapiše Jurij Hudolin v spremni besedi: »Zgodba, ki o ljubezni pove več, kot smo pričakovali in kot smo vajeni.«