Lanica : purica dogodivščine
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
Založba | Pivec |
Prevod |
Kristina Krhin |
Ključne besede | Humor, Psi, Živali |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
Založba | Pivec |
Prevod |
Kristina Krhin |
Ključne besede | Humor, Psi, Živali |
Lanica je pasji sinonim za »prifrkljivost«, nagajivost, pogum, zvestobo … in še in še bi lahko naštevali.
Je bojda čisto prava terierka iz Škotskega višavja, ki se med a., b., c. in d. vedno odloči za pravo rešitev.
Mogoče ne zna razvozlati čisto običajne križanke, kar seveda ni posledica pomanjkanja inteligence, je pa zato mojstrica v prepoznavanju nenavadnih obiskovalcev večstanovanjskih zgradb v jutranjih urah.
In to ni kar tako za malo ljubiteljico, čisto pravo purico vegetarijanko, ki obožuje kombinacijo z manj korenčka in več purice. Veliki svet male Lanice je poln srečnih pasjih trenutkov, ki jih mi, ki bolj težko beremo med vrsticami, včasih ne razumemo.
Sploh Lanice so posebna vrsta »kuzlic«, ob sebi potrebujejo nekoga s trajno srčno napako, ki ji pravimo ljubezen v vseh sklonih in oblikah.
Objavljeno: 12.06.2018 09:31:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:54
“Sramežljivo sonce v barvi in obliki debelega, na kolute narezanega rumenega korenja, ki ga Lanica nima nič manj rada kot divje oranžnega, se je dvigalo izza najvišjega kurjekrempljiškega hriba Petelinji greben, kjer imajo tudi TV oddajnik in postajo za več mobilnih operaterjev.
Kazalo se je kot beli dan jasno vreme. Lanica se je po pasje pretegnila, stresla kup umazano bele dlake, ki je daljše postrižena v spodnjem delu psa, na zgorjem delu živali pa skoraj popolnoma pobrita, in ugotovila, da še ni čas za vegetarijanski obrok purice+korenja. …
Zamežikala je proti korenčku (ki je bil v resnici sonce), pogoltnila preostanek sline, stekla po od krempeljčkov porisanem parketu in previdno pokukala v spalnico svoje lastnice; kmalu ji je bilo jasno, da se lahko še za nekaj časa sprosti, saj je lastnica še sanjala. Tokrat o novi kolekciji čevljev. Zase, ne za psa.” (str. 20,21)
Lanica: #purica #dogodivščine je – kolikor se je dalo preveriti – prva knjiga avtorice Karin Potočnik. In, povejmo kar takoj, za prvenec res dobro napisano delo; in tudi izvirno. Pozorno branje sicer razkrije kako šibko točko, kar pa ne spremeni mnenja o kakovosti knjige. Še več, mogoče je celo napovedati, da bomo o avtorici Lanice še slišali, a le če bo nadaljevala tako, kot je začela.
Začela pa je z vrsto povsem nevsiljivo duhovitih in zato še toliko bolj dobrodošlih pojasnil in napotkov za branje, iz katerih je mogoče sklepati, da ima pripoved o Lanici, ki je sicer fikcijska, tudi svojo avtobiografsko razsežnost in kar nekaj razpoznavnih zunajbesedilnih referenc. Namenjena je v prvi vrsti otrokom, tako mlajšim kot tudi nekoliko starejšim, že najstnikom. Tistim mlajšim bo morda sem ter tja prišlo prav kako pojasnilo starejših, a bo knjiga tudi brez tega zanje zabavna. Saj gre za svojevrsten prikaz – prikaz pravim zato, ker se pred nami skupaj s pisano besedo vseskozi odvija tudi njena posrečena ponazoritev v sliki, ki jo je prispevala ilustratorka Kristina Krhin – zgodbe o izjemno zanimivi psički Lani oziroma Lanici, kakor jo kliče njena skrbnica. O tej smemo sklepati, da je tudi pripovedovalka, čeprav gre za tretjeosebno pripoved, ki si dosledno prizadeva vživeti se v gledišče in zavest Lanice, terierke, predstavnice pasme, ki izvira iz zahodnega Škotskega višavja, glavne junakinje pričujoče pripovedi. Pripovedovalka se torej ne pretvarja, da je pasja protagonistka, čeprav Lanici kdaj pa kdaj prepusti neposredno besedo, praviloma tedaj, ko se Lanica odloči, da se bo izrazila s pesmijo. Tako se avtorica spretno izogne nadvse kočljivemu, a zelo pogostemu literarnemu postopku, v katerem ljudje živalim posojajo svoj glas, jim pripišejo človeško govorico. Neposreden izraz skozi pesem je namreč zaznaven na neki drugi ravni in povsem drugače, kakor če bi psička spregovorila v prozi vsakdanjega jezika, saj se poezija bolj kot na razum naslavlja na čustva. Odnos med človekom in živaljo, je, kakor vemo tudi iz lastnih izkušenj, vselej močno čustveno obarvan. To je bržkone razlog, da zgodbe o živalih, povečini namenjene mlajšemu bralstvu, kaj hitro zdrsnejo v pretirano razčustvovanost in prav zato marsikdaj pristanejo na robu vsega tistega, kar označuje beseda kič. No, pri Lanici ni te nevarnosti, saj pripoved vseskozi vešče krmari po porozni in nezanesljivi meji med čustvi in razumom. Nezanesljivi zato, ker je prav ravnovesje med obojim odvisno od estetske in idejne avtoričine naravnanosti. A še bolj kot to je pri tem odločilno avtoričino osebno dojemanje nečloveških živali. Vsakdo, ki knjigo pozorno bere, zlahka zazna, da so v njej živali obravnavane kot samostojna, od ljudi bistveno drugačna bitja; a jim ta drugačnost ne preprečuje, da ne bi živela ravno tako polno in raznoliko kakor ljudje. Že na začetku knjige se namreč razkrije, da v Lanici prav smisel za humor, ironijo in samoironijo prepreči vsak zdrs v sentimentalnost. Tako med drugim izvemo, da ima Lanica glede mnogih stvari in pojavov povsem svoje mnenje, drugačno, če ne kar nasprotno mnenju njene skrbnice. To se lepo pokaže na primer pri odzivih na vreme ali pri okusu za osebno higieno in urejenost, saj Lanica, denimo, »prisega na parfum Razpadajoča žaba, znamke Polje za bloki«, medtem ko ima njena skrbnica povsem drugačne preference.
Pripoved o Lanici sestavlja deset zgodb, natančneje, opisov dogodivščin, ki jih povezujeta psička Lanica kot glavni lik in njena skrbnica, zgovorno skrita za začetnico K. V njih se občasno pojavljajo tudi drugi liki, človeški (župan mesta Kurji Krempelj, razbojnik, tatovi psov), živalski (doga, golobi, šoja, lisica, kit) in s primerne razdalje tudi skrivnostni prebivalci z drugega planeta. Žanrsko gledano je Lanica neke vrste sodobna pravljica, a je treba nemudoma opozoriti, da nikakor ne gre za basen, saj upovedene živali niso personifikacije človeških značajev in tudi poanta knjige kot celote ni takšna, da bi jo bilo mogoče nanjo nemudoma enoznačno pokazati.
Na izrazito nevsiljiv in rahlo humoren način nas pripoved o Lanici vabi k razmisleku o nekaterih temeljnih problemih današnjega časa. In to že na začetku, ko izvemo, da je Lanica vegetarijanka, a ne vegetarijanka kar tako, pač pa »purica vegetarijanka«, kar pomeni, da njen vsakodnevni glavni obrok sestoji iz pečene purice in korenja. Ob tem si pripoved privošči krajšo, humorno obarvano zastranitev o vseh mogočih vegetarijancih, tudi o tistih, ki se jim reče, denimo, »pršut vegetarijanci«, to so tisti, ki v bistvu jedo buče, a jih mora »zanje prej predelati pujs, zato ti vegetarijanci posledično jedo pršut«. Kljub izrazito lahkotnemu pristopu k temu vprašanju, ki ni zares problematizirano, ampak samo nakazano, ga utegne bralstvo vseeno ponotranjiti in morda pozneje kritično razmisliti o vprašljivi samoumevnosti dejstva, da nekatere živali jedo druge živali in da ljudje jemo vse, kar leze in gre. Nekateri na Kitajskem pa jedo celo pse in mačke. O tem smo bili obveščeni vsi, ki podpisujemo mednarodne peticije zoper zloglasni yulinski festival mesa, nad katerim se zgraža ves omikan svet. Tudi to dejstvo je spretno vpleteno v zgodbo o Lanici, ko se Lanica sama, brez pomoči skrbnice, loti reševanja svojih pasjih vrstnikov iz kletk, kamor sta jih zaprla nepridiprava, ki sta nameravala pse z ladjo odpeljati na Kitajsko in jih tam prodati kot meso. A vse se srečno konča. Nepridiprava se na koncu sama vkrcata na ladjo, ki izginja za obzorjem pasji prijatelji pa so rešeni. Tako kot v primeru te prve dogodivščine se Lanica tudi v ostalih primerih izkaže kot junakinja, ki se zna postaviti po robu celo lisici, ne samo golobom. In če je treba prežene tudi roparja. Za svoje zasluge dobi občinsko odlikovanje, temu pa potem sledi še vrsta dogodivščin, od katerih je ena bolj fantastična od druge. Na primer tista, ko skoči v letalsko kabino in skupaj s pilotom in skrbnico zaokroži po nebu, ali tista, ko ustanovi svojo korporacijo, se na skrivnosten način poveže z dvojnim tajnim agentom, se sporazumeva s kitom, izve za ptičjo gripo; in še bi lahko naštevali.
Skratka, Lanica se koplje v preobilju doživetij, ki vsekakor prispevajo k zanimivosti knjige, manj pa k njenemu poetičnemu učinku. Zlasti po tem, ko se pripoved prevesi v drugo polovico, se nas prav zavoljo tega preobilja utegne polastiti znani občutek, da preveč dobrega na kupu ni vselej najboljše. Ne moremo se znebiti vtisa, da bi bilo sicer nadvse zabavno branje o dogodivščinah psičke Lanice literarno učinkovitejše, če bi nas avtorica za nekaj dogodivščin prikrajšala, tiste pa, ki bi ostale, morda razširila, se še bolj poglobila v detajle in morda na samo njej lasten način izpeljala še več duhovitih in poučnih diskurzivnih zastranitev, kajti te so, kakor se že dolgo ve, sončna luč in duša branja.