| Žanr | potopis, spomini |
| Narodnost | irska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Založba Dravlje |
| Ključne besede | Duhovnost, Hoja, Krščanstvo, Pohodništvo, Samomorilnost, Samospoznavanje, Žalovanje |
Za irskega jezuita Brendana McManusa predstavlja Camino odrešilno pot iz globokega žalovanja za bratom Donalom, ki je naredil pred leti samomor. Kot duhovnik, učitelj vere, se je čutil praznega, otopelega. Na vprašanje zakaj ni dobil odgovora, zato se je odločil, da prehodi Pot. Na 800 kilometrov dolgi poti je iskal samoto, mir s samim seboj. Camino ga je skoraj že izpljunil, saj so ga pestile številne poškodbe, zaradi katerih je moral vsakodnevno pešačenje večkrat prekiniti in se kakšen kilometer tudi prepeljati do zdravniške pomoči. Na poti se je večkrat spomnil Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Jezuitov in njegovega romanja po svetu. Bratje Jezuiti, ki imajo razširjeno mrežo samostanov tudi po Španiji, so mu nudili prostore za okrevanje. Brendan McManus je prehodil Camino del norte in Camino primitivo in na koncu sveta, v Finisterri, dokončno odložil strašno breme tragične izgube.
Objavljeno: 03.06.2018 18:00:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:49
“Pri hoji po Caminu je nekaj, kar te močno sili, spravlja te skoraj v zasvojenost. Težko je na poti, fizično in psihično, in luksuza je malo, vendar pa si bogato poplačan. plačilo je težko opredeljivo zavedanje “obstajanja v danem trenutku”, ki ga prinaša hoja, in popuščanje drugih skrbi, ki kmalu povsem izginejo. Doživljaš resničen stik: z drugimi, s samim seboj, s svetom. V življenju na Caminu je nekaj resničnega in otipljivega, kar je tako blizu in osebno kakor dihanje, hkrati pa transcendentno in sveto. Spomini na čisto preproste stvari, recimo, kako sem si zavezal čevlje, si zavihtel nahrbtnik na rame in globoko vdihnil, ko sem se znašel pred iberskim neznanim, so bili skrajno vznemirljivi.”
(str. 52)
in nato