| Žanr | družbeni roman, psihološki roman, vojni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Bralec |
| Ključne besede | Arhivsko gradivo, Erotika, Ljubezen, Psihologija, Simbolika, Spomini, Vojna, Zločini |
Roman Drevo brez imena je napeto arhivarjevo raziskovanje na osnovi prejetih erotičnih (pornografskih) zapiskov, ki so mu jih po vojni poslali zdomci iz Avstralije. Gre za nenavadno zgodbo o Janezu Lipniku, ki skozi spomine nekega serijskega ljubimca najprej odkriva njegovo posebno življenje, kasneje pa ga preteklost povsem posrka vase, da začne ves svoj čas preživljati v pisarni, v arhivu. To ga počasi iztrga iz realnosti, odmaknjeno zaživi v tujih memoarih. Prepletajo se dogodki iz njegovega otroštva, prve ljubezni, spomini na očetove travme in zločini iz druge svetovne vojne. Kot v transu hoče priti resnici do dna. Vedno natančneje se izrisuje, dobiva svoja imena in podobe. Zgodbe o ranjenih ljudeh, ki se postopoma luščijo skozi Lipnikovo neumorno raziskovanje, dobivajo pretresljivo podobo, spotoma pa razkrajajo njegovo življenje, ki tone v psiholoških globinah in blodni simboliki.
Objavljeno: 30.05.2018 23:22:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:47
“A najprej mora skozi polmrak, ki obdaja mesto, mora v temo, kajti v polmraku, ki je predhodnica teme, njen predprostor, tam se že začenja drug svet, tam je slutnja zavese teme, ki je domovina spomina, tam so dogodki, ki so minili, ljudje, ki jih ni. Lipnik razločno čuti: ko bo prihajalo jutro, ob svitu bodo prišli. Vsi, ki jih več ni, vsi, na katere je mislil, oni iz njegovega otroštva in oni izpred njegovega rojstva. Niso samo v knjigah in niso samo v arhivskih listinah, niso samo v dnevnikih in niso samo na fotografijah. Če so njihova srca utripala, če jih je spolno poželenje gnalo k ljubljenim osebam, če jih je tja gnalo hrepenenje, prijateljstvo, če so se žrtvovali, če so trpeli bolečino, če so bili ranjeni, če so jokali, če so se smejali, če so njihove misli vznemirjeno tavale skozi prostor in skozi čas in ga niso mogle razumeti, ne prostora in ne časa, če so kratko malo živeli, potem vse to ni moglo kar tako oditi, izginiti. Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu.”
(str. 331)
in nato