Samotne ljubezni

Kako diši trava po nevihti?

Zbirka kratkih zgodb Samotne ljubezni lani preminulega tržaškega pisatelja in režiserja Marka Sosiča je nemara eden najbolj skritih biserov letošnjega literarnega leta, čeprav to s kakovostno kratko prozo sploh ne skopari. Knjižica z osmimi pripovedmi je izšla posthumno, nemara zato tudi z manj pompa, in prinaša povečini kratke zgodbe, ki jih je avtor v zadnjih letih objavljal v Primorskem dnevniku. A je vsebinsko in slogovno kljub temu precej bolj enovita kot marsikatera zbirka, ki jo prozaisti v sodelovanju z uredniki skrbno pripravljajo mesece, leta, z željo, da bi se morda dotaknile bralcev. Samotnim ljubeznim uspe vzpostaviti nežen občutek bližine, ne da bi se zato odrekle kritičnosti in ostrini.

In čeprav se zdi tvegano v isti stavek postavljati nežnost in ostrino, samotnost in bližino, je nemara prav to razmerje trak, ki veže Sosičeve zgodbe. Naj gre za ostarelega moža, ki prebira pisma, ki jih je pisal dragi, ki je ni več ob njem, ali moškega, ki pogleda ne more umakniti s hrbta ženske pri sosednji mizi, da bi ugotovil, ali ne gre za njegovo staro ljubezen. Ali za doživljanje dečka, ki tvega obisk prepovedanega dela plaže v Sesljanu, da bi se lahko končno približal nekemu dekletu, pa ženske, ki pogreša odtis telesa partnerja v skupni postelji, ali hčerke, ki končno obišče mesto ob morju, ki ga je njen oče moral zapustiti. Sosičeve zgodbe so brez dvoma zgodbe ljubezni, a njihov cilj ni toliko najti srečo, temveč raziskovati hrepenenje, in čeprav ustvarja avtor protagoniste z izjemno bogatim notranjim svetom, se zdi, da ga še bolj kot zasledovanje človeške ranljivosti v Samotnih ljubeznih zanima opazovanje – in sprejemanje – človeške minljivosti.

Prav vsi osrednji Sosičevi junaki so namreč primarno izjemno dobri opazovalci. Naj gledajo (svoj) odsev v oknu, prebirajo pisma, ki so jih napisali v preteklosti, ali v mraku kopalnice vidijo družinske člane, ki jih ni več ob njih, so to predvsem ljudje, ki so se iz nekega zgolj na pol znanega razloga izmojstrili v tem, da domala nemo, skrušeno zrejo v neko tuje življenje, kot da je njihovo, ali – še bolj simptomatično – ne morejo umakniti pogleda iz svojega življenja, ki jim deluje tako neskončno tuje. In prav v tem je mogoče zaslutiti nekaj silno domačega.

Sosič ostaja v lovljenju literarnih učinkov blag, a odločen. Ena nosilnih tematik zbirke je tako vprašanje zanesljivosti spomina, na primer tudi z namigi na demenco, s čimer si je avtor spretno omogočil mirno prehajanje meje med realnim in izmišljenim (recimo v kinu), zelo spreten je tudi v hitri menjavi perspektiv med opazujočim in opazovanim (tistim, ki se spominja, in tistim, ki je spominjan). Hkrati pa ostaja v domala vseh zgodbah pripoved osredotočena na detajle, skoraj filmično na gibanje junakov in opis okolice, pri čemer Sosiču bolj leži podeželski kot mestni milje in z njim ritem. A zbirka se, in to je gotovo eden njenih največjih dosežkov, najbolj osredotoča prav na čutne zaznamke – denimo na potovanje svetlobe, zlikanost moške srajce, vonj ženskih las, podoben vonju trave po nevihti, občutek skorje v ustih, ko se mehča –, ki ključno prispevajo tudi k poetičnosti avtorjevih daljših, včasih navidez neskončnih povedi v sicer kratkih zgodbenih fragmentih.

V tovrstno območje samosti in osamljenosti, ki utehe ne obeta, ali vsaj ne kmalu, širša družbena klima vdira predvsem v obliki vprašanja migrantske krize in nestrpnosti do priseljencev, h kateri Sosič skozi svoje pripovedi – ne le obravnavane zgodbe, ampak tudi druga literarna dela –, pristopa izrazito humanistično in empatično. Ko se namreč njegovi junaki namenijo, da bi tujcem pod svojim oknom pomagali, se še večkrat zdi, da so oni sami tisti, ki bi pomoč, najbrž v neki drugi obliki, prav tako potrebovali. Morda pa pride – kot vonj trave po nevihti – vsaj v obliki miru.