Macbeth

Ležal je. Tiho. Čakala je. Poslušala, toda nobene besede ni bilo, ki bi preglasila bitje njenega srca. Imel je ambicije, sanje in voljo, to je vedela, to je bilo tisto, kar ga je dvignilo iz godlje, v kateri se je znašel – to je spremenilo mladega odvisnika v policijskega kadeta in pozneje v vodjo specialne enote. To jima je bilo skupno: oba sta popravila škodo, plačala ceno. Naj se ustavi zdaj, na pol poti, preden bosta lahko užila sadove svojega dela? Preden bosta uživala v spoštovanju in občudovala razgled? Bil je hraber in brezobziren mož dejanj, imel pa je pomanjkljivosti, ki bi ju lahko še drago stale. Pomanjkanje zlobe. Zlobe, ki si jo potreboval, pa čeprav samo v tisti eni, odločilni sekundi. Sekundi, ko si se moral znajti in nisi imel omejujoče morale na svoji strani, ko nisi smel izgubiti širše slike izpred oči, ko se nisi smel mučiti z vprašanjem, ali je prav to, kar počneš. Macbeth je oboževal nekaj, kar je imenoval pravica, in njegova vdanost pravilom drugih ljudi, je bila šibkost, zaradi katere ga je lahko ljubila. V časih miru. In zaradi katere ga je prezirala zdaj, ko so doneli zvonovi vojne. Z dlanjo se je sprehodila od njegovega lica do vratu, počasi čez prsi in trebuh. In nazaj gor. Poslušala. Njegovo dihanje je bilo pravilno, mirno. Spal je. (str. 114)