Škampi v glavi
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2010 |
Založba | Goga |
Ključne besede | Dekleta, Družina, Hčere, Medosebni odnosi, Mladostniki, Odraščanje, Posvojitev, Prijateljstvo, Problemi, Skrivnost |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2010 |
Založba | Goga |
Ključne besede | Dekleta, Družina, Hčere, Medosebni odnosi, Mladostniki, Odraščanje, Posvojitev, Prijateljstvo, Problemi, Skrivnost |
Glavno osebo romana, petnajstletno Laro Vajs, spoznamo v kratkem prepiru z mamo. Kmalu je jasno, da ne gre za običajno najstniško preizkušanje meja. Pri Vajsovih se dogaja veliko več: tišina. Tišina, ki skriva tisto, česar Lara ne ve. Lara ve, da jo v šoli čakajo njeni sošolci in prijatelji: Damir, Tisa, Gaja in Pigs; Lara ve, da jo šola sicer zelo zanima, vendar želi postati odlična žonglerka in klovnesa. Prav kmalu mora Lara namesto s krožniki in žogicami žonglirati s številnimi trni, ki jih prinaša življenje: prvi cvek, prva pijanost, prva ljubezen, prvo ponočevanje; spoznanje, da Tisa pod svojimi dolgimi rokavi skriva porezane roke, da se Pigs prenajeda, da Gaja živi samo z mamo, da želi Damir postati več kot samo prijatelj. Žongliranje kot v cirkusu tudi v Larinem življenju postaja vedno bolj zapleteno: Larina mama hudo zboli, oče v jezi izusti težek stavek … stavek, ki sproži plaz razkrivanja skrivnosti Vajsovih: Lara je posvojena. Bo Laro plaz spoznanj zrušil? Ji bo žongliranje v novem cirkusu lastnega življenja uspelo? Cvetka Bevc je še enkrat ustvarila mojstrovino, v kateri se skozi šestnajst poglavij prepletajo pripovedne perspektive petih mladostnikov in štirih odraslih. V vsakem drugem poglavju je pripovedovalka Lara. Ta vzorec se poruši samo med petim in osmim poglavjem, ko si brez Larinega vmesnega poglavja drug za drugim sledita dva Lari najbližja moška pripovedovalca: Damir in Hermann, Larin nebiološki oče. Drugi trije odrasli pripovedovalci so Larina vsevedna zdravnica teta Gizela, Larin biološki oče in celo Larina pokojna biološka mama. Brez svojega poglavja ostane samo Larina posvojitvena mama Hilda, vendar njeno prisotnost čutimo v vseh poglavjih in celo v naslovu romana – zanimiva literarna oseba, ki v roman poleg motiva posvojenih otrok vnaša številne zanimive teme: neplodnost, odnos med partnerji, skrb za zgledno fasado družine, podrejenost sorodstvu, doživljanje materinstva, bolezni … Tiha pomembna literarna oseba – mama, ki je z Laro v prvem in zadnjem poglavju, z besedami o banalnem vsakdanjem gospodinjstvu, s solzami neizrečenih besed ali kot šum vetra v cvetočem grmu. Bogat roman, ki bralcu živo in nevsiljivo (brez sodb in moraliziranja) odpira pogled na številne probleme mladih in odraslih.
Objavljeno: 15.05.2018 07:29:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:42
Hotela bi vedeti, koliko časa še ima na razpolago. Koliko ga še imava. Imamo. Kaj me briga moja – tvoja in vsi tisti bedasti dvomi okoli tega. Jaz potrebujem svojo mamo. Hočem jo imeti ob sebi, ko bom zaključila gimnazijo. /… / Predvsem pa mora biti na moji prvi predstavi, ko bom končala cirkuško akademijo. Ploskati mora kot obsedena. In če se bom poročila z Damirjem, jo bom povabila na poroko. In tudi moje otroke bo lahko čuvala, čeprav jim ne bo smela tako težiti kot meni. In jih zapirati v kopalnico, kjer bi jim pripovedovala žalostne zgodbe o vnetih jajčnikih. (str. 78-79)
Pogovor jo utruja. In opravičilo bi ji še v zdravem stanju pobralo vse moči. Ni ji to ravno v navadi. A izrekla ga je. Skupaj z upanjem, da bova spet sadili rože na domačem vrtu. Ker sva to radi počeli skupaj. Ena redkih stvari, se mi zdi. Rada bi ji še kaj rekla, kaj posebnega, recimo, da je carica, da je the best imeti tako mamo. Pa ne gre iz mene. Cvrem se na žerjavici neizrečenega. Prava hči svojih staršev. (str. 81-82)