Pišem pisma

V svoji novi pesniški zbirki je avtorica zbrala 49 pesmi, 49 iz dragih kamnov pesniško izklesanih toplih in ranljivih umetnin. Nedojemljivo skrivnost ljubezni in neulovljive trenutke avtorica zajema v tri ključne simbole, ki se pojavijo že v začetnih pesmih: nebo, ptica, srce. Ptica je vez med nebom in zemljo, med trenutnim in neskončnostjo. Ko se v pesničino srce vgnezdi ptica, srce postane človekova vez z nebom. Iz neba do srca prihajajo zlate niti, torej je nebo doma v srcu, točno tam, kjer domuje tudi poezija, ta usedlina božanskega v človeku. A že v deveti pesmi sonce postaja jesensko in zlate nebesne niti se iz središča srca umaknejo na njegove platnice. Po slutnji prihajanja nečesa neznanega v deseti pesmi se v enajsti pesmi prvič pojavi beseda smrt. Bela kot gora, višja od življenja. Ptice v tem delu zbirke postanejo labodi, ki jih avtorica vidi v vrsti, »kot otroci v krsti«, prinašajo belino, umiranje, kar se potrdi v naslednji pesmi, Sova, kjer je povezava snega, beline in smrti še stopnjevana, do lebdenja v pesmi Sneži. Nasprotje snega, torej smrti, so sončni kraji, v katere pesnica v naslovni pesmi oddaja besede iz svojega sveta. Skozi vse nadaljnje pesmi imamo občutek, kakor da se sprehajamo po robu, kot da nas avtorica vodi po črti horizonta, kjer se stikata nebo in zemlja, življenje in smrt. Z avtorico stopamo po tej neizogibni črti človeške minljivosti. To je prostor, kjer je avtorica premagana od daljav, kjer ni več pričakovanj, kjer ptice ne letijo, pač pa samo še drsijo, kjer prevladujeta žalost in jesen, ki »z golimi vejami biča svet«, prostor, kjer »vse je tu. // A vse je mimo.« Iz pesmi v pesem občutek odhajanja narašča, pesničin glas »je izgubil barvo, sijaj in šelest«, v pesmi Pesem pesem umre, v pesmi Postiljam pesnica »lega v pretekli čas«. Crescendo minevanja se zaključi v zadnji pesmi, Srebam svetlobo, ki jo lahko dojamemo kot smrt lirskega subjekta. Zbirka je izjemno tenkočutna interpretacija žalostne teme človeške minljivosti in ugašanja, poslavljanja, odhajanja, ki mu avtorica pogumno zre v oči. Brez pretvarjanja in iskreno, tudi z »lončkom solz v kavi.«