Tvoje drugo življenje se začne, ko se zaveš, da imaš samo eno

Delo za določen čas sem dobila v istem času, kot se je začela moja ljubezenska zveza za nedoločen čas. Dvanajst precej umirjenih let, z vzponi in padci, seveda, ampak brez nevihtnih oblakov. Na pragu štiridesetih – imam jih osemintrideset in četrt, če sem natančna, (bog, zakaj se mi zdi, da peščena zrna vsako leto padajo hitreje?) – rezultat ni tako slab: imam moža, ki me ni zapustil – očitno sem ušla družinskemu prekletstvu zapuščene žene, vendar še vedno kdaj pomisli, da visi nad mano kot Demoklejev meč – imam čudovitega otroka – seveda je živahen, ampak ali ni to znak dobrega zdravja? – in imam službo z odlično plačo in občasnimi nagradami za pridobivanje strank.
Vse je bilo torej razmeroma v redu. Razmeroma. In prav zaradi tega “razmeroma” se mi je mudilo na srečanje s Claudom Dupontelom. To je bil mali “razmeroma”, v katerem so se skrivali veliki “zakaji” s celim sprevodom dvomov, kot sem kmalu izkusila …