Pasja pomlad

Slovenske založbe so bralce zalagale z deli francoskega pisatelja, še preden je ta leta 2014 prejel Nobelovo nagrado za literaturo, trend pa se je nato le še logično nadaljeval. Njegova dela so kratka in odprta, tako da se Slovenci lahko dokaj lagodno seznanimo z opusom tega odličnega avtorja. V Pasji pomladi se pisateljevo zanimanje spogleduje s fotografijo oziroma ta predstavlja podlago, na kateri se nato križajo poti literarnih likov. V ospredju je glavni pripovedovalec, ki je kot mladenič sredi šestdesetih let 20. stoletja spoznal fotografa, ki je po službeni dolžnosti fotografiral pariško mladino. Njuno znanstvo je bilo kratko in bežno, a vendarle je mladenič začutil potrebo, da bi uredil fotografski arhiv misterioznega fotografa, ki je imel fotografije brez kakršnegakoli reda natrpane v treh velikih potovalnih kovčkih, ki mu ni bilo mar za svojo okolico in se je vedno bolj odmikal od vse ožjega kroga znancev. Vse dokler ni odpotoval v Mehiko in se je za njim izgubila vsaka sled. Trideset let kasneje nekdanji mladenič, sedaj že mož v zrelih letih, še vedno razmišlja o fotografu. Odpravi se po poti spominov, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njim in kateri strahovi iz preteklosti so ga preganjali, da je želel izpuhteti za ves do tedaj mu znani svet. Roman za melanholično preživeto popoldne.