Pasja pomlad
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Ključne besede | Fotografija |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Ključne besede | Fotografija |
Slovenske založbe so bralce zalagale z deli francoskega pisatelja, še preden je ta leta 2014 prejel Nobelovo nagrado za literaturo, trend pa se je nato le še logično nadaljeval. Njegova dela so kratka in odprta, tako da se Slovenci lahko dokaj lagodno seznanimo z opusom tega odličnega avtorja. V Pasji pomladi se pisateljevo zanimanje spogleduje s fotografijo oziroma ta predstavlja podlago, na kateri se nato križajo poti literarnih likov. V ospredju je glavni pripovedovalec, ki je kot mladenič sredi šestdesetih let 20. stoletja spoznal fotografa, ki je po službeni dolžnosti fotografiral pariško mladino. Njuno znanstvo je bilo kratko in bežno, a vendarle je mladenič začutil potrebo, da bi uredil fotografski arhiv misterioznega fotografa, ki je imel fotografije brez kakršnegakoli reda natrpane v treh velikih potovalnih kovčkih, ki mu ni bilo mar za svojo okolico in se je vedno bolj odmikal od vse ožjega kroga znancev. Vse dokler ni odpotoval v Mehiko in se je za njim izgubila vsaka sled. Trideset let kasneje nekdanji mladenič, sedaj že mož v zrelih letih, še vedno razmišlja o fotografu. Odpravi se po poti spominov, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njim in kateri strahovi iz preteklosti so ga preganjali, da je želel izpuhteti za ves do tedaj mu znani svet. Roman za melanholično preživeto popoldne.
Objavljeno: 19.04.2018 12:06:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:33
“Nikdar ne bom izvedel, kaj si je Jansen mislil o moji pobudi. Najbrž ga je puščala ravnodušnega. A zaupal mi je dvojnik ključa svojega ateljeja, da bi lahko prihajal delat, kadar njega ne bo doma. Dostikrat sem bil sam v veliki sobi z belimi zidovi. In vsakokrat, ko se je Jansen vrnil, je bil videti začuden, ko me je zagledal. Nekega večera, ko sem razvrščal fotografije, se je usedel na kanape in me molče opazoval. Nazadnje me je vprašal:
“Zakaj to počnete?”
Tistega večera se je zazdelo, da ga moje početje nenadoma zanima. Odgovoril sem mu, da imajo fotografije dokumentarno vrednost, saj pričajo o ljudeh in stvareh, ki so izginili. Skomignil je.
“Ne prenesem več pogleda nanje.”
In z resnobnim glasom, kakršnega pri njem nisem bil vajen, dodal:
“Veste, mali moj, to je tako, kot bi me ob vsaki teh fotografij zapekla vest … Bolje je počistiti za sabo …””(str. 17)