Liam, brat Veronice Hegarty, je v Brightonu naredil samomor z utopitvijo. Veronici se svet razbije na črepinje skupnega otroštva z bratom, ki jih Veronica želi sestaviti v odgovor na vprašanje, kaj je brata pripeljalo do usodne odločitve. Preko spominov razkriva odraščanje v družini z dvanajstimi otroki, ob večno noseči in utrujeni materi. Bolj kot življenje pri mami jo je zaznamovalo življenje pri materini mami, babici Adi, kamor sta starša oddala osemletno Veronico, devetletnega Liama in njuno mlajšo sestrico Kitty, ko se je mamino psihično zdravje zamajalo. Veronico obsede vprašanje, kaj se je dogajalo v Adini hiši. Ponoči piše zgodbo o Adi, zanemarja moža in hčerki, pije in dneve pogosto prespi. Podoživlja vse smrti svojih prednikov in trenutke, preživete z Liamom, dokler se ne dokoplje do najbolj bolečih potlačenih otroških spominov. Ponovno lahko občudujemo pisateljski svet Anne Enright, kjer se na površju zgodi Liamova smrt, zbiranje sorodnikov in pogreb, v globinah teksta pa se nam razkriva veliko več kot življenje treh generacij neke irske družine. Zdi se, kot da se z Liamom v bolečini utaplja tudi Veronica. Kakor je Liam napolnil svoje žepe s kamni, tako Veronica polni žepe svoje duše s tem, da se spominja in se s svojimi ostrimi spomini sooča. Kamnov resnice (kljub shajanju družinskih članov ob pogrebu) ne razkrije nikomur, ne sorojencem ne možu. Pač pa z njimi – shaja. Z Veronicinimi besedami: »Toda nočem usode, ki bi bila drugačna od te, ki me je pripeljala sem. Nočem drugačnega življenja. Hočem samo, da bi znala živeti to, ki ga že imam. Nič drugega.« Roman, za katerega je avtorica leta 2007 prejela nagrado Man Booker, je v slovenščini obogaten s spremno besedo prevajalca Aljaža Kovača.
Objavljeno: 10.04.2018 22:52:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:30