| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | irska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2012 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Katja Šaponjić |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Ljubezenski partnerji, Očetje in hčere, Zakonsko življenje, Ženske |
Smo na Irskem v prvem desetletju 21. stoletja in z Gino, žensko v prvi polovici tridesetih, podoživijamo približno tri leta njenega življenja. Tri leta, v katerih se Gina in njen mož Conor drug drugemu odtujita, obdobje, v katerem Gina spozna starejšega poročenega Seana, očeta osnovnošolke Evie. To je tudi obdobje, ko Gini umre mama Joan in obdobje, ko se oddalji od sestre Fione in njene družine. Prvoosebna pripoved je iskreno razkrivanje doživljanja zunajzakonskega razmerja med žensko in moškim, v katerem Gina spozna, da o življenju svojega partnerja ne ve skoraj ničesar, razmerja, ki se med ponavljajočimi konci in začetki, občutki krivde, ekonomskimi problemi in osamljenostjo, spreminja v novo rutino, kjer Gina za Seanovo ljubezen ne tekmuje več z nekdanjo ženo, pač pa s Seanovo hčerko. Hkrati z zapletenim razmerjem s svojim moškim Gina v sebi predeluje tudi odraščanje z mamo in se spominja trenutkov, preživetih z očetom, ki je umrl, ko je bilo Gini trinajst let. Šele po obdobju temeljitega samospoznavanja, se Ginino samoobtoževanje umakne upanju, da bo zmogla vzljubiti hčerko moškega, s katerim ostaja kljub vsemu in vsem. Anne Enright je avtorica, ki jo slovenski bralci poznamo tudi po romanu Shajanje (The gathering), za katerega je leta 2007 prejela nagrado Man Booker.
Objavljeno: 07.04.2018 18:03:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:27
Bila sva strašljivo podobna poročenemu paru. Seveda so obstajale ključne razlike v stilu. Conor je, recimo, vedno rad zavzel držo moralnega razsodnika, Seanu pa se s tem ne da ukvarjati – pravi, da mu zrak tam zgoraj ne ustreza. Ne, Sean ni prizadet, on postane zloben in hladen, tako da na koncu vedno jaz jokam v sosednji sobi ali ga skušam omehčati. Sedim v tišini. Dvignem roko, da se ga dotaknem. Zelo se trudim. Spet ga zvabim nazaj k sebi. Šele potem je prizadet. Kakorkoli že. Pobotati se je vedno sladko. /…/ Mislila sem, da bo življenje drugačno, a včasih je kot isto življenje v sanjah: drug moški stopi skozi vrata, drug moški obesi svoj plašč na kljukico. Domov pride pozno, gre v telovadnico, obvisi na internetu. Najinih večerov ne preživljava v restavracijah in tudi ob svečah ne večerjava več, v bistvu večino časa sploh ne jeva skupaj. Ne vem, kaj sem pričakovala. Da računov ne bo treba arhivirati, da takšnih stvari, kot so slabo narejene kuhinjske omare, ne bo, ali da bo Sean, ko bo vstopil v sobo, namesto glavne prižgal majhno stransko lučko. Sean obstaja. Pride in gre. Pozabi me poklicati, kadar je zadržan, zato je večerja vedno mrzla: ovčetina Butler’s Pantry z lečo Le Puy, ki jo pogrejem v mikrovalovni pečici. Prebira časopis – pogosto, pravzaprav – in z vsem tem ni nič resno narobe, toda včasih me njegova svojeglavost, morda svojeglavost moških nasploh, tira v obup. (str. 176)
in nato