Alpinist

Težki trenutki so to, morda najtežji v najini alpinistični karieri, saj zdaj enostavno ni več časa za še en poskus. Če hočeva smer končati, morava vstopiti. Više kot se vzpenjava po fiksnih vrveh, slabše je vreme, predvsem naju je strah vetra, ko bova prišla čez rob stene, saj je tam najbolj izpostavljen del, odprt proti zahodu, od koder sva večkrat slišala glasne poke, ki jih ustvarijo močni vetrovi. Ko prižimariva do opreme na polici, si skuhava čaj. Zadnji del, kjer imava pritrjene plezalne vrvi, gre Johan do konca pogledat, če se bo dalo, kajti ko bova pobrala ven teh 120 metrov vrvi v previsnem delu, ne bo več povratka. Le s težavo ujamem Johanovo vpitje „greva naprej“ in že odvezujem štrik s štanta in kmalu letim proč od stene. Nikoli še nisem zanihal tako močno nad takim prepadom, tudi tako strah me še ni bilo in na tako slabi vrvi še nikoli nisem visel. Počasi in previdno pomikam žimarje po poškodovanih plezalnih vrveh, ne vem, kaj vse sta že dali skozi in kako stari sta, pa tudi 25 dni je že minilo, odkar sva jih pritrdila tu gori, kjer so jih brez milosti bičali vetrovi, padajoči led in kamenje. Pravo olajšanje je, ko pridem do Johana, kajti na treh mestih sta vrvi zelo poškodovani.
Sva v kombiniranem svetu. Sunki vetra so izredno močni, potrebna bo skrajna previdnost, tudi sporazumevanje bo nemogoče, zato se odločiva za potege z vrvjo. Če dvakrat cukneš, pomeni, da drugi lahko gre. Varujem Johana, ki pleza kombiniran kuloar, ko se naenkrat vsuje ogromno snega, slišim nek nerazumljiv glas in dolgo se vrv nikamor ne premakne. Kličem, se derem bolj vetru kot Johanu, ki me ne sliši. Po dolgem času vrv spet steče in šele na štantu mi Johan pove, da se mu je podrl stožec snega in je padel kakih deset metrov globoko ter se zabil v suh sneg.
(str. 155-156)