Kolo sreče

José ima okrog štirideset let. Življenje mu je odteklo ne da bi vedel kdaj in kako. Odloči se, da je zdaj še ravno pravi čas, da zaživi, da naredi nekaj zase, da se izstreli med zvezde. In to med kakršnekoli, temveč med pisateljske zvezde! Sklene namreč, da bo čez eno leto izdal knjigo. Loti se pisanja, leto je naokoli in v rokah drži svežo, lepo, krasno knjigo. Zdaj je nekaj postal, naredil je nekaj iz svojega življenja. Postal je pisatelj, čeprav ga nobena od založb ni hotela niti povohati in je moral knjigo izdati v samozaložbi v vsega osemdesetih izvodih. A od osemdesetih knjig se v tiskarni rodi ena prav posebna in ta spremeni življenja mnogih ljudi. José si komajda predstavlja, da zraven njega zdaj hodi Gabriela, najlepša ženska na svetu, odvetnik John Maxwell dvori hišni pomočnici Bohumili, Italo je vse bolj obseden z zasledovalci, literarni kritik Orhan pa ne ve, kaj je storil narobe, da ga Gabriela niti ne opazi več. Salman vsakodnevno odpira in zapira svojo bukvarnico, vse do velikega pesniškega navdiha, Umberto pa je največji oboževalec Joséjeve knjige. Tako naprej in nazaj si sledijo zapleti v tej drobni knjižici, zgoščeni s trpkimi življenjskimi situacijami. Usode likov se hudomušno obračajo in prepletajo. Le da ima tokrat usoda posebno učiteljico, ki se ji reče knjiga. Imena likov, povzeta po literatih, nam seveda dajo misliti, zakaj je komu tako ime in ali se je avtor ubadal z njihovimi biografijami ali predvsem literaturo? Morda nam je na oseminsedemdesetih straneh položil na dušo “le” to, da naj beremo, če že do sedaj nismo? Skratka, Kolo sreče je humorna kratka zgoda – avtor jo je podnaslovil trpka komedija – ki bralca ne razočara.