Proslava

Ko bralec vzame v roke Karakaševo Proslavo, težko verjame, da gre v resnici za roman in ne za zbirko kratkih zgodb. Besedilo je namreč kratko in razdeljeno na štiri enakovredne sklope, ki vsak zase lahko delujejo kot celota, kar nam daje slutiti, da je besedilo nastajalo dlje časa. A vendar se ogromno skriva v prazninah med samimi poglavji, ki jih bo razmišljujoč bralec kaj hitro napolnil s svojimi zaključki in dognanji. Karakaš zvesto sledi svoji pisateljski poti, ki jo je začrtal že z zbirko kratkih zgodb z naslovom Kino Lika in jo vešče nadgradil v romanu Šumenje gozda, do potankosti pa izpilil v romanu Proslava. Vztraja pri tematiki ustaštva, ki je Liko skozi zgodovino močno zaznamovala, jo prikazuje skozi oči skromnega kmečkega človeka s skrbno izbranim izrazjem, ki njegovim delom daje značilno poetičnost. Proslava navkljub kratkosti besedila ni lahko branje in zahteva skoncentiranega bralca. Potrebno jo je brati počasi in dosledno. In z užitkom. Karakaš je nedvomno mojster besede, ki je našel svoj prepoznaven slog, s katerim ohranja svojo zvesto publiko in pridobiva nove zvedave bralce, in ne dvomim, da nas bo iz besedila v besedilo vse več in več. Priporočam!