Od Bangkoka do Burme, na območju dolgem 415 km, si je Japonska, ki ji je primanjkovalo surovin in je že izgubljala svoj boj v času 2. sv. vojne, zamislila železniško progo, ki so jo gradili vojni ujetniki oz. azijski in evropski sužnji. S tem je hotela svojemu nasprotniku, Kitajski, zapreti obstoječo orožarsko pot in preko Burme zavzeti Indijo. To je bila ”železnica velikih in legendarnih zgodb, predmet obupa in fanatizma, prav toliko zgrajena iz mitov in nerealnih zamisli, kot je bila zgrajena iz lesa in železa in iz več tisoč življenj”, od tod tudi njeno ime: Železnica smrti. To je ena plast romana, druga plast je ljubezenska zgodba Dorriga Evansa, zdravnika v delovnem taborišču. Tematsko pa avtor poleg vprašanj intimnih ljubezni na eni strani in grozot vojne ter zla na drugi strani izpostavi tudi zahrbtno naravo pripadnosti neki ideji, v tem primeru popolne predanosti naroda japonskemu cesarju, ki ne dovoljuje osebne presoje moralnosti dejanj pri doseganju skupnega cilja. Ampak ko se znova vzpostavi obdobje miru, osebni davek plačujejo tako eni kot drugi. Vsak je prepuščen samemu sebi, da se pomiri s svojo usodo oz. svojimi dejanji. Avtor v romanu ne moralizira, preprosto podaja zgodovino in njene posamične človeške usode takšne, kot so, ter pri tem ugotavlja, da: ”Svet je. Samo je.” In še naprej bo obstajal tudi brez nas. V resnici se nikoli nič ne spremeni. V resnici se iz zgodovine nikoli ničesar ne naučimo. V resnici je človeštvo brezupno. Kdo smo torej mi, posamezniki, s svojimi posamičnimi usodami, ki v nekem trenutku preminemo in takrat tudi vsa naša mnogotera snov? Čemu smo? Je ves evolucijski pomen ujet dejansko in zgolj v polju moči? In če je tako, potem ima ‘obstati’ prednost pred ‘biti’ in je vprašanje ‘kako obstati’ nadrejeno vprašanju ‘kako biti’.
Objavljeno: 27.03.2018 09:47:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:21