| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Ključne besede | Dekleta, Družinski odnosi, Ljubezen, Mladostniki, Odraščanje, Prijateljstvo |
Amadea Kovič, rojena leta 1996, danes stara dvaindvajset let, je mladinski roman Zakaj pa ne? napisala v osnovni šoli. Več o njej si lahko preberete na www.amadeakovic.com. Ker je mladinski roman napisala najstnica, dobimo vpogled v notranji svet mladostnika. Najstnikov včasih ne razumemo najbolje, če pa bi kdaj prebrali njihov dnevnik, bi nam bilo marsikaj mnogo bolj jasno. Zelo duhovite in omembe vredne so tudi duhovite in humorne ilustracije Tanje Komadina, ki čudovito dopolnjujejo zgodbo. Zgodbo pripoveduje glavna junakinja, ki je ravno končala osnovno šolo, v obliki dnevniških zapiskov. Poletje pred vstopom v gimnazijo je polno dogodivščin in malo tudi strahu pred novim in neznanim. Mama postane poslanka in ima za svojo hčerko zelo malo časa. K njima priseli teta, ki skuša po ločitvi ohraniti urejen dom. Seveda pa teta ne more nadomestiti mame, ki jo glavna junakinja zaradi njene odsotnosti zelo pogreša. Del poletja so tudi darkerske majice, prijateljica Kristina, prve ljubezenske težave, lepotno tekmovanje in nočni potepi. Njeno počutje niha iz trenutka v trenutek, se pa konec poletja zdi, da je glavna junakinja, kljub ali ravno zaradi čustvenih pretresov med poletjem, odrasla in našla pot do ljudi, ki jo imajo radi. V gimnazijo bo lahko vstopila kot najstnica, ki ve, kaj hoče in kaj je v življenju pomembno. Tako bo prestop iz osnovne v srednjo šolo mnogo lažji. Vsem, ki bodo ta mladinski roman brali, pa bodo nekatere odločitve najstnikov mnogo bolj jasne. Tako kot vsi potrebujejo samo veliko razumevanja in ljubezni.
Objavljeno: 27.03.2018 08:56:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:21
“Tekam naokrog po hiši, se zaletavam v stene in tulim. Kričim, ker hočem iz sebe izkričati žalost. Vsi so me zapustili. Mama se zadeva s paragrafi, teta z regratom in spolnimi uslugami hipijevskih duhovnikov, Kristina s poljubi nevarnih fantov … Kdaj bo končno nekdo stopil do mene, me pogledal naravnost v objokane rdeče oči, me prijel za roko in mi resno rekel: “Vse je v redu. Vse bo minilo.” Želim si, da bi lahko verjela, da bo vse minilo, a ne. Sedim na mokrih tleh v mrzli kopalnici, izčrpana od norenja in joka. Soseda je prišla pred petimi minutami pogledat, kaj se dogaja z mano. Rekla je, da jo je že skrbelo, da me kdo muči. To je eden tistih trenutkov, ko bi nujno, res nujno, potrebovala mamo. Kje za vraga je? Zakaj je ni zraven, ko preživljam težke trenutke? Zakaj mi ne pomaga? Zakaj me ne potolaži? Kaj na svetu je bolj pomembno od tega? Nočem reči, da narod ni pomemben. Seveda je. Ampak zadnje čase se mi zdi, da svoji mami jaz nisem več pomembna. Da je pomemben samo še narod. Jaz pa sem samo neka nepomembna nedorasla osebica, ki slučajno živi z njo.” (str. 164-165)
in nato