Pustolovščine Janeza Keka in prijateljev

Vsaka boljša družba ima tudi dobrega pripovedovalca zgodb. Nima pa vsaka tudi zapisovalca oz. zapisovalke, kot se je to zgodilo v tem, mislim da, unikatnem primeru. Mojca Zelenko po pripovedovanju Janeza Keka popiše prigode vedno razposajene pravniške družbe od študijskih let do danes, ko nekaterih ni več med nami. Druži jih ljubezen do jadranja in športa, vsem je skupen tudi pozitiven pogled na svet. Humorne prigode so največkrat spodbujene z domislicami Janeza Keka, ki, kot pravi sam, rad “kuri”, v opombi je to razloženo kot, da dviguje in razpihuje razpoloženje. Ali pa so smešne skozi Kekov pogled na ljudi, denimo na nerodnega novinca na jadrnici ali šjor Ivana, ki se pogovarja kar sam s sabo, pa prijatelja pravnika, ki je rad v ekskluzivni zdravstveni oskrbi. Že to, da je vse to znal videti in si zapomniti, je kakovost dobrega pripovedovalca. Poleg tega še v brezčasnosti. Knjige kar nekaj časa nisem vzela v roke, počivala je na polici, ker se mi je zdelo, da so to lahko le “interne fore” neke pravniške družbe, a se bolj ne bi mogla motiti. Ob njih sem se namreč lahko spominjala tudi svojih prigod v 80-ih, zgodb vseh nas, počitnic vseh nas, tudi če niso bile na jadrnici, tistih dni, ko vročina stoji, prijateljskih srečanj vseh nas, smeha, trenutkov, zafrkancije, ko si otročji bolj od otrok. Zgodbe so bogato opremljene s pojasnili in opombami, tako da so razumljive tudi mlajšim. Kekova pripoved je dobro povzeta in zapisana, je spomenik prijateljstvu širše in hkrati spomenik časom, v katerih smo živeli. Zagotovo smo imeli nekaj, česar se bodo nove generacije morale učiti na novo. Takrat bo ta knjiga postala učbenik. Prisrčno, všečno, ne na prvo žogo, od hahljanja do režanja. Sveže.