Mornar na kolesu
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Karantanija |
Ključne besede | Spomini |
Tudi v osrčju slovenske dežele si lahko mornar. Pa čeprav samo na kolesu.
Leopold Suhodolčan je svoja otroška leta preživel v obmejnih krajih od Žirov pa tja do Svečine v Slovenskih goricah, odvisno od tega, kje vse je njegov oče, finančni stražnik, služboval. Vedno daleč od morja. Zato pa mu je sanje o sinjem morju izpolnila v njegovih deških letih tako čislana mornarska obleka s pravo mornarsko čepico. Pravi modni hit predvojnih let. Namesto ladje pa je bilo za popotovanje po širni okolici dobro tudi kolo. V krajših zgodbah tako pisatelj obuja spomine na otroška in šolska leta, na zgode in nezgode doma, ob pomoči na sosednjih kmetijah, na poti v šolo in v šoli. Z ljubeznijo se spominja staršev, dedka in njegovih čebel, sestre, prijateljev in sošolcev, poskuša prve plavalne zamahe v bližnji mlaki in želi pripraviti cirkuško predstavo. Knjigo posrečeno dopolnjuje črno-bela ilustracija Aca Mavca.
Objavljeno: 16.03.2018 12:57:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:18
»Bilo mi je enajst let, ko sem spoznal, da sem vpisan v plavalno šolo. Seveda, to ni bila šola v kopalnem bazenu, ki so ga obložili z marmorjem, tudi ne široko morje. Naša plavalna šola je bila takrat Štuhčeva mlaka, komaj sedem metrov široka, deset metrov dolga ,z močvirnatim dnom: gosto sta jo obrasla močvirska trava in trstika, le od ene strani se je odpirala na travnik, da so lahko sosedje prihajali po vodo za živino.
Vpis v našo plavalno šolo je bil obvezen kot vstop v osnovno šolo. Nekaj časa so plavalci še prenašali, da si prihajal na sončno obrežje mlake in si le gledal, kako čofotajo po kalnici, namakal si v njej le noge, potem pa je Karli dejal: Imamo še koga, ki si še ni zmočil trebuha?« str. 74